Nova dioksinska afera me ni ganila, ker ne pojem dveh škatel jajc na dan, a sem se kljub temu vrgel v nakupovanje bio-, eko-, polnozrnatih in kar je še stereotipno zdravih izdelkov, ki jih spremlja šajtrga sadja in zelenjave. Žal moje epizode zdravega življenja nikoli niso trajale prav dolgo. Ekoizdelke bi si sicer lahko privoščil, a bi se moral zanje čemu odreči. Poleg več denarja praviloma zahtevajo več časa in truda. Vendar se mi zdi nateg, da so ekološko pridelana živila danes razumljena kot luksuz. Sem s kmetov, zato vem, kakšen okus ima paradižnik, in stvari z vonjem po plastiki, ki jim pripisujejo to ime, mu niso zadovoljivo podobne. Zdi pa se, da se bodo našim otrokom zdele normalne. V okviru obvezne, a bolj udobne kot učinkovite moralne samokritike o nepravicah v svetu se bičamo zaradi svojega presežka hrane in visokega standarda v primerjavi z velikim delom človeštva, a kaj ko še svinja ravna z mehom bolje kot mi s svojimi dobrinami.

Svinja pri tacanju vsaj uživa, mi pa v vsej bogatiji možnosti izberemo najlažje, a še zdaleč ne najboljše – od cenejšega sadja, ki je zorelo na ladji, do vode v plastenkah, čokoladne tablice z arašidi za malico in brezokusnega paradižnika. Samo da je tukaj, zdaj in ceneje, kratkoročno seveda. Oznake, kot sta eko in bio, bi morale izginiti. Označevati bi morali izdelke, ki ne izpolnjujejo kriterijev, ki jih besedi postavljata. Recimo z nalepkami "pridelano na hidroponiki" in "manj okusa" na paradižnikih in jagodah, "ta pijača je brez konzervansov in umetnih barvil, pa tudi sadnega deleža" na tako imenovanih osvežilnih pijačah in "piščance krmimo s hormoni" na paketih bedrc.

Kolumnist izraža svoja mnenja, ne mnenj uredništva.