Za kakšen projekt točno gre pri Burn, Baby, Burn?
Danielle: Z Alexandrom sodelujeva že deset let, zdaj pa sva se naveličala elektronske podlage, zato sva povabila Chrisa Hughesa, da pri albumu Hitman’s Heel sodeluje z bobni v živo. Nato sva se odločila še, da sestaviva zanimivo zasedbo glasbenikov za turnejo in ponudiva več kot koncert – večer raznolikosti. Zakaj bi to lahko počeli samo festivali?
Alexander: Človek mora vedno znova na novo iznajti sebe. Rada imam trke in trenje, ker trenje ustvarja vročino, vročina pa je energija.

Kako sta se spoznala?
Danielle: Poznava se 23 let, deset let sva bila par, poročena pa pet let. Pri ustvarjanju kaosa sva se zabavala že na zahodnoberlinski sceni 80. let.

Gre za odnos ljubim-sovražim?
Danielle: Ne morem si predstavljati ničesar boljšega.
Alexander: Ena ljubezen, eno življenje.

Kaj lahko publika pričakuje na koncertu v Šiški?
Danielle: Hitman’s Heel je zgodba o nomadskem življenju. Z Alexandrom želiva odkrivati nove kraje, se mogoče celo preseliti na novo celino. Gre za stanje nemira in avanture. Najine pesmi govorijo o svobodi, samoti in magiji ter so namenoma napisane brez elektronske podlage, saj se vračava k osnovam. To je tako, kot da bi živel z enim kovčkom – s seboj lahko vzameš le tisto, kar res potrebuješ.
Alexander: V nasprotju s povsod drugje ne pričakujte, da vam bomo lagali.

Kdo od vas je najbolj vnetljiv?
Danielle: Vsi, ki sodelujejo v šovu, so vroči, zato pazite – burn, baby, burn!

Berlin postaja žurerska meka za mlade iz vse Evrope, tudi Slovenije. Zakaj, mislite?
Danielle: Berlin živi od slave prejšnjih desetletij. To je bilo zelo poceni mesto, v katerem so lahko umetniki večino časa porabili za ustvarjanje zanimivih bendov, klubov in umetnosti. Zdaj postaja dražje, oblast pa vedno manj podpira umetnost. Če se bo nadaljevalo tako, bo Berlin kmalu postal zelo normalno mesto.
Alexander: Osebno mi ni mar za to patetično luknjo. Tam sem preživel več kot 
dovolj časa.

Berlin je priljubljen tudi med geji. Je imela pri tem veliko opraviti Parada ljubezni?
Danielle: Parade ljubezni ni več. Iz idealističnega dogodka se je spremenila v komercialnega. Pri njej sem nehala sodelovati četrto leto, ko so prišle velike družbe in hotele z njo bogateti. Ko smo jo v 80. letih ustvarili, v mislih nismo imeli določene skupine ljudi; vedno je šlo za glasbo, glasbo, glasbo.