Ali gledalci lahko podpišejo pogodbo s predstavo, postanejo njena lastnina in iz pozicije mezdnih delavcev gledajo svojo nevidno sproščeno pozicijo? Če vprašate režiserja Sebastijana Horvata, ki je v Stari mestni elektrarni te dni uprizoril Manifest K., da, saj pozicija po podpisu pogodbe z njegovo Šalabajz kompanijo ni bila nič več in nič manj kot to – sproščena, iskrena in osebna.

Če je Horvatu z mezdnim plačilom, razvrednotenjem materialnih dobrin, brisanjem identitete in promoviranjem kolektivnega duha uspelo ustvariti komunistični kontekst, mu je s proizvodnjo sendvičev, delavskim piknikom, naključnim parčkanjem in grupiranjem publike ter s katarzično izpovedjo enega izmed igralcev uspelo še več – to, da je v kontekst umestil gledalce, ki so v nasprotju z ustaljeno prakso umetnost ustvarjali, ne pa zgolj spremljali, oziroma ljudi, ki so se vsaj za dve uri prepustili intimnosti in sproščenosti.

Sproščenosti si, kot se zdi na prvi pogled, ne zmoremo, ne znamo, ne želimo ali ne upamo privoščiti, vendar Horvatova predstava dokazuje, da je težava pravzaprav v splošni klimi. V hladnih kapitalističnih časih, v kateri vrejo le krize, alpsko ljudstvo, ki se, mimogrede, kot takšno sploh ne prepoznava več, hlepi prav po tem – da jim bo nekdo dal priložnost, možnost in dovoljenje, da se sprostijo ter brez zadržkov in predsodkov pogledajo v oči sebi in človeku na drugi strani.