Ste bili v torek na protestih pred Cankarjevim domom ali na podelitvi Prešernovih nagrad?

Pred Cankarjevim domom.

Samo na protestu?

Tako ali tako ne hodim v Cankarjev dom na takšne oblike manifestacij, kot so proslave. Smisel besede protest je sicer etično in estetsko izrazito lep; odkrito in odločno. Toda na drugi strani protestnikov so vedno tisti, ki igrajo neodkrito. Tisti, ki se pretvarjajo in imajo moč. Protest je izrazito naivna forma. Toda vseeno raje na protest kot na proslavo. Seveda pa je več kot razumljivo, da sem šel pokazat svoje nestrinjanje s perverzno mutacijo.

Ste bili tam kot kulturnik ali kot umetnik?

Kot umetnik, ki ga zaposluje ministrstvo za kulturo.

Potem ko so kandidata za ministra Žigo Turka v torek na shodu zmerjali s smradom, se je postavilo vprašanje nekulturnega kulturnega protesta.

Res je, tudi te besede so bile v zraku poleg besed “kulture ne damo – Patrio damo”. Povejmo še, da so bile v zraku tudi besede, namenjene “ministrantu” – sekret ščetka. Zakaj sekret ščetka? Ker je “ministrant” v parlamentu ali kjerkoli že kazal svoje ideje, ki niso nujno omejene, skozi princip WC-ščetk. Če javno kažeš WC-ščetki – kljub dobrim namenom agencije za komuniciranje z javnostjo –, je seveda najbližja asociacija v dani situaciji prav smrad. Dejstvo pa je, in še enkrat ponavljam, da je protestnik vpil: “Smrad, ali te ni sram!” Z drugim delom stavka se v celoti strinjam. Tukaj pa smo blizu smisla vsega, kar se nam dogaja. Ali nas ni prav nič sram?

Po shodu je dejal, da bi mu kulturniki lahko dali vsaj priložnost?

Kaj pa umetniki? Halo! Ministrstvo zaposluje tudi umetnike. Vse svoje življenje sem posvetil umetnosti, je pa res, da posledično tudi kulturi. Če bi se rodil v 15., 16. stoletju, se sploh ne bi ukvarjal z besedno zvezo ministrstvo za kulturo, če bi živel v 25. stoletju, pa bi mi bila ta beseda mogoče nekaj popolnoma neznanega. Je pa res, da so ministri in ministranti tisti, ki ti v tvojem obredju pomagajo, da prideš neposredno v stik s tistim, kar je neizrekljivo in nevidno. Od tukaj ta neposredna zveza z verovanjem v kult oziroma kulturo.

Se pa verjetno strinjate, da umetniki nikoli niso delali umetnosti zaradi kulturnega ministrstva?

Ko sem bil star 26 let, mi je bilo jasno, kaj je kultura. Kultura je bila moj sovražnik, nasprotnik, ker je to v civilizacijskem sistemu podrejen pojem umetnosti. Napihuje pa se, kot da je obratno. Ko sem bil star 26 let, mi je bilo to jasno, ker na noben način nisem hotel imeti ministrantov, ki bi mi pomagali pri mojem delovanju in me istočasno še vzgajali, ampak sem potreboval ministrante za tisto, kar je umetnost. Se pravi, da sem pri 26 letih potreboval ministrstvo za umetnost.

Kaj pa danes?

Danes, pri 52 letih, je popolnoma drugače oziroma je vse isto. V vsakem primeru so mi največ stilnoformativnih muk proizvedli modernisti, leta 2012 pa ne moreš verjeti, da moraš braniti ministrstvo za kulturo, modernizem, modernost, nekaj, kar je že zgodovina in je že osvojeno. To je tako, kot da bi rekel, da moraš braniti socialno zavarovanje. Edini na svetu imamo državni praznik, ki je povezan s kulturo, in redki smo, ki imamo kulturno ministrstvo. Ha, ha, tako govorijo demagogi na levi strani.

Nas kultura dela posebne kot narod?

Zdaj bom didaktičen! Je natura in je kultura. Obstaja šest tisoč definicij kulture. Gre za velik civilizacijski napor, da bi sploh razumeli, kje živimo, zakaj smo rojeni. Prešeren je to opisal v pesmih Memento mori in Kam. Da lahko narediva najin pogovor razumljiv, je treba vstopiti v svet računalniških iger, ker vsi vejo, kaj je to igra na več ravneh. Reciva torej, da imava dvostopenjsko igro. Na prvi stopnji bom še razumljiv.

Na drugi pa ne?

Ne morejo vsi vsega razumeti, ker ljudje nimajo enakih kognitivnih struktur. Imajo različne in ne bi hotel žaliti nobene. To, kar bom zdaj poskušal razložiti, poklicno delam že 30 let. V prvem koraku je kultura izbor, izbor tega, katere kulturne vzorce bomo ljudje, ki živimo na določenem geografskem območju, izbrali. Drugi korak je gojenje tistega, kar smo izbrali. In tisto, kar smo izbrali, potem tudi “moramo” oboževati. Brez oboževanja ni kulture. Dvojina je na primer poseben fenomen kulturnega vzorca, ki ga je treba gojiti, je pa nefunkcionalen, otežuje funkcionalne sisteme. Dvojina je tako nepotrebna, kot je v tem trenutku nepotrebno ministrstvo za kulturo. Z njo imaš same probleme kot s š, č, ž, a je naš kulturni vzorec. Dokler ne bo ukinjen. Naj živijo WC-schetke! Ta bitka je bitka o tem, kdo bo tisti, ki izbira, kaj bomo gojili in oboževali. Ali se bo naša kultura zdaj odločila in oboževala palme?

V Kopru mogoče že.

Odličen primer. Ja, tam imaš župana, ki se je odločil gojiti palme. To je tudi njegov izbor kulturnega vzorca. Zakaj je to naredil? Ker on misli, da je to skladno s sredozemsko kulturo, ne da bi sploh pomislil, da s svojega okna vidi Alpe in da bo ta kultura palm vedno ogrožena. To je njegov problem in tukaj nastopi znameniti stavek Borgesa: In ti si, palma, tujec na moji zemlji. Kot umetnik sem na strani palm!

Za kaj se borijo kulturniki?

Bitka, ki poteka v tem trenutku, ni samo ideološka. V tem trenutku poteka fascinanten strah, namesto da bi obstajal fascinanten sram.

Če bi obstajal sram, verjetno ne bi bilo tega problema.

Tako je. “Ministranta” ni bilo sram stopiti pred nas z WC-ščetkama, saj bi ga razumeli tudi brez WC-ščetk. Imel nas je za neumne. Ni ga bilo sram, pa bi ga moralo biti! V kulturi ni bitke med generično in lepšo ščetko, temveč med klobaso in knjigo. Gremo naprej! Ko je “naša” Sunita Williams (po mami Slovenka, op. a.) šla v vesolje, je s seboj vzela kranjsko klobaso. Intuitivno je izbrala ruralni kulturni vzorec, iz katerega izhaja. Ko sem jo spoznal v Washingtonu, sem ji, ko sva že plesala polko, povedal, kako me je zabolelo, ko je vzela v vesolje kranjsko klobaso, sam pa bi si želel, da bi vzela kakšno Kosovelovo knjigo. Ko je prišla v Slovenijo, sem ji v celoti predstavil Kosovela. Rekla mi je, da bi, če bi šla še enkrat v vesolje, tokrat vzela s seboj Kosovelovo poezijo. Razum Sunite Williams je lep. Lepo je tisto, kar je misleče.

Če je vse to prva stopnja računalniške igre, kaj je druga?

Druga stopnja je seveda zahtevnejša. Povejmo to s tehnološko paradigmo. Imamo tovarne, v katerih stroji proizvajajo druge stroje (orodja), ker nekje pač morajo delati tudi stroje za tovarne, ki delajo izdelke. To je paradigma umetnosti (tudi znanosti)! Imamo pa tudi stroje, ki delajo samo določene izdelke. To pa je kultura.

Poskusiva naše bralce prepričati, zakaj je potrebno ministrstvo za kulturo kot institucija.

Zato, ker je vprašanje, katere izdelke bo proizvajala kultura.

Je strah tako upravičen?

Da, je, ne bi verjela, ampak je. Če ne bi bil upravičen, ne bi pokazal nestrinjanja. Dokler je to samostojna institucija, ima čas misliti, ko je vključena v neko megastrukturo, pa ne. Samo reče, da v tovarni za plastenke ne bodo delali mila. Če umetnik hoče delati milo ravno v tovarni plastenk, zakaj pa ne, če misli, da je to neusmiljeno potrebno. To je njegov problem, to je uveljavljanje nesmisla. Mi smo živi na svetu, zato uveljavljamo smisel in tudi nesmisel. Proizvajamo uporabnost in neuporabnost. Umetnost je stroj vseh strojev, kultura je stroj, ki proizvaja točno določen izdelek, substanca kulture je izdelek, metafizika kulture pa oglaševanje kulture. Kdor to razume, razume.

Zakaj je nevarno ukiniti ministrstvo za kulturo?

Ne samo, da je nevarno. Je neumno, kratkovidno, butasto. Sploh ne vem, kako bi to pokazal, da bi še bolj zaničeval. Zakaj? Zato, ker jaz, levi anarhist, moram prepričevati njih, da obstaja nekaj, kar je proizvodnja simbolnega. Jaz, ki ne verujem, njih prepričujem o nečem, v kar je treba verovati in občudovati brezpogojno.

Zanimivo glede na to, da niste ravno slovenski kulturni vzorec.

Ljudje si anarhiste predstavljajo poenostavljeno in mislijo, da anarhisti samo rušijo. Anarhisti so med krizo najbolj konstruktivni. Zdaj je čas krize, zato sem “absolutno konstruktiven”.

Kdaj pa so najbolj konstruktivni kulturniki?

Kulturniki potrebujejo red. Če ni tega, ne morejo proizvajati svojih izdelkov.

Ali ni kulturno ministrstvo v Sloveniji, če ga gledaš iz Zemljine orbite, nekaj izjemno majhnega?

Točno toliko kot Slovenija in točno toliko kot Evropa. Zato je Evropa tako neusmiljeno pomembna.

Se boste, preden boste leta 2045 dokončno poleteli v vesolje, naučili voziti avto?

Mislim, da ne, vendar mislim, da je nujno.

Je v breztežnosti lažje razmišljati?

Do zdaj sem imel skupaj nekaj več kot uro breztežnosti in je bilo vedno tako intenzivno, da sploh nisem imel časa razmišljati in sem bil srečen kot človeška ribica.

Se bojite, da se vam bodo stvari, ko boste šli dokončno v vesolje, postavile na glavo?

V vsakem primeru bodo nekaj časa morale biti na glavi, ker še nimamo takšnih bivalnih strojev, ki bi proizvajali umetno gravitacijo.

Kaj pa v filozofskem smislu?

Ja, v vsakem primeru ja. Povejmo še s paradoksom. V vesolju ni nič postavljeno na glavo, čeprav je vse obrnjeno v svojo smer.

Kaj prizemlji tako abstraktnega človeka, kot ste vi?

Otrok.

Ste si ogledali kakšen dogodek v sklopu Evropske prestolnice kulture (EPK)?

Nič, čakam, da mine, da lahko grem postavit solarno spominsko ploščo na hišo, v kateri je živel Herman Potočnik - Noordung.

Bi bila EPK boljša z vašim sodelovanjem?

Ne. Kultura ne bi nič pridobila, umetnost pa ...