Vsak otrok bi se moral čim bolj zgodaj naučiti samozavestnega in učinkovitega sodelovanja z drugimi, najbolje v zgodnjih najstniških letih. "Asertivnost pomeni tako spoštovanje sebe, svojih občutkov in želja kakor spoštovanje drugih ljudi, kar lahko otroku pomaga v položajih, ki vključujejo interakcijo z drugimi," pravi Andreja Romih, pedagoginja in vodja treninga asertivnosti na Društvu center za pomoč mladim. "Asertiven otrok bo znal reči ne, če bo čutil, da je tako bolje zanj in za ljudi, s katerimi je v interakciji."

Pogum in jasnost

Otrok, ki se zna obnašati asertivno, se bo tudi počutil dobro. "Ker bodo drugi čutili, da jih ne ogroža, mu bodo pripravljeni prisluhniti. V komunikaciji z učitelji, starši in vrstniki bo znal presoditi, ali se mu godita krivica in nespoštovanje, ter se spoštljivo odzvati na tovrstne pritiske iz okolice. Asertiven otrok zna zbrati pogum in ima usvojen konstruktiven način za izražanje svojih potreb, pričakovanj in želja," pravi pedagoginja.

Nauči se je lahko vsak

Asertivnosti se lahko naučijo tudi otroci, ki so po naravi plašni in sramežljivi. Veliko vlogo pri tem imajo tudi starši, ki lahko otroku dajo pomemben zgled, kako biti asertiven. "Zavedajte se pravic in odgovornosti, ki jih imate do svojih otrok. Obenem otrokom prisluhnite in jim omogočite razvoj lastne avtonomije," staršem svetuje sogovornica.

Dovolite jim možnost narediti napako

"Tudi otroci morajo imeti možnost naučiti se poslušati sami sebe, četudi kdaj doživijo neuspeh ali frustracijo," poudarja Romihova. "Takrat potrebujejo podporo staršev; sogovornika, ki z njimi raziskuje, se dogovarja in ne moralizira ali kritizira, ampak zaupa svojemu otroku, da je avtonomen posameznik, ki bo naredil tako, da bo najboljše zanj." Starši s takšnim pristopom spodbujajo k avtonomnosti veliko bolj, kot če želijo otroka zavarovati pred vsemi slabimi izkušnjami.