Ameriški raziskovalci so uporabili genski čip, da bi preverili DNK osamljenih ljudi, in ugotovili, da imajo ljudje, ki sebe opisujejo kot kronično osamljene, posebne genske vzorce delovanja in skoraj vsak od njih je povezan z delovanjem njihovega imunskega sistema.

Nova raziskava ne pove, do česa pride prej – do osamljenosti ali do fizične slabosti – vseeno pa vliva upanje, da bi z njeno pomočjo iznašli način preprečitve smrtonosnega učinka osamljenosti. Vsaj tako trdi Steve Cole, molekularni biolog na kalifornijski univerzi (Los Angeles), ki je sodeloval pri omenjeni raziskavi. Ta kaže, da biološki učinek družbene izolacije sega vse do delovanja naših genov. Osamljenost se na tak način dobesedno prenese v gene.

Raziskovalci sicer že leta vedo, da obstaja epidemiološka povezanost med družbeno podporo (koliko podpore prijateljev in družine uživa posameznik) in fizičnim počutjem. Mnoge raziskave večjega dela populacije so pokazale, da ljudje, ki se počutijo osamljene, oziroma imajo nizko družbeno podporo, umirajo predčasno in imajo težave, kot so visok krvni tlak, nespečnost in celo rak.

Obstajata pa dve različni teoriji, zakaj je temu tako. Prva temelji na dejstvu, ki izvira iz materialne pomoči bližnjega. Kaj to konkretno pomeni? Če ste bolni, vas bodo vaši bližnji peljali k zdravniku in hkrati preverjali, ali redno jemljete potrebne tablete. Druga teorija išče vzrok osamljenosti in umrljivosti drugje. Napeljuje namreč k temu, da občutek osamljenosti dobesedno spremeni človekovo telo. Colova skupina se je osredotočila na slednjo trditev.

Cole je svojo raziskavo vpliva osamljenosti na zdravstveno počutje ljudi opravil na štirinajstih prostovoljcih. Od teh jih je šest doseglo skorajda maksimalno stopnjo osamljenosti: po njihovih besedah se že štiri leta niso počutili blizu nikomur. Drugih osem se je počutilo veliko manj osamljene. Colova skupina raziskovalcev je vzela prostovoljcem kri in na podlagi nje proučevala gensko aktivnost levkocitov – celic, ki telo branijo pred virusi in bakterijami. Primerjali so 22.000 človeških genov in med njimi je močno izstopalo 209 genov. Ti niso bili razporejeni tako, kot geni običajno so, pri njih je bilo opaziti nekakšno "zaroto". Ta vpliva na oslabitev imunskega sistema. Geni drugih pa so bili (normalno) povezani s proizvodnjo protitelesc, ki v telesu uničujejo mikorobe.

Ugotovitve so pokazale, da imajo osamljeni ljudje nezdravo raven kroničnih vnetij, kar vpliva na slabše delovanje srca, bolezni arterij, artritis, Alzheimerjevo bolezen in podobno.

Naslednji korak, ki bi bil za splošno zdravje in počutje zelo zanimiv, pa je morebitno spoznanje, ali se da to okvaro genov pri osamljenih ljudeh popraviti. "Mogoče bi lahko dali  tem ljudem aspirin," pravi Cole. Aspirin je protivnetno zdravilo, redči tudi kri in tako preprečuje srčne napade in kapi. Če bo raziskovalcem to uspelo, bo to pomagalo veliki skupini ljudi, ki so v današnejm svetu individualizma vse bolj  in bolj odmaknjeni od družbe in družbenih odnosov.