Omar se vrača prerojen in z novim zagonom. Novo ero je nedolgo nazaj odprl z izzivalno skladbo Posebn model, ki jo je predstavil s prav tako provokativnim videospotom, ki si ga je že v prvih dneh ogledalo več kot 100 tisoč ljudi. Sedaj predstavlja novo pesem Spusti me, ki napoveduje novi album, ki prihaja še letos in ki ga bodo obiskovalci koncerta v Cvetličarni (10. novembra) lahko doživeli tudi v živo. Omar pravi, da novo obdobje zanj pomeni tudi konec sprejemanja kompromisov. Z vsemi dosežki in izkušnjami zadnjih osemnajstih let je tudi kot glasbenik postal, kot se sam pošali, polnoleten in čas je, da od tukaj naprej ustvarja in deluje le še tako, kot sam želi ... To se zlahka začuti v produkciji najnovejše skladbe Spusti me. 

"Bilo je veliko razočaranj"

Več kot 1000 nastopov! Kateri se vam je najbolj vtisnil v spomin in zakaj?

Zelo verjetno nastop na Vrhniški noči, kjer so mi od vzklikov pregorela ušesa, slišal sem samo hreščanje v ušesih in ničesar drugega. Na oder je priletelo na stotine medvedkov in nedrčkov, pa tudi kakšne spodnje hlačke so se znašle med njimi.

Pravite, da je bilo dovolj kompromisov. Kateri je bil največji kompromis, ki ste ga morali sprejeti, pa vam je bilo nato žal?

Prav zares žal mi ni bilo za noben kompromis. A vedno sem nekako poslušal mnenja drugih in velikokrat nisem več razmišljal s svojo glavo, ker nikoli nisem verjel, da sem dovolj pameten, da bi se odločil čisto po svoje. Nikoli nisem želel izpasti svojeglav. Zato sem kar nekaj let taval med različnimi stili in se oddaljeval od svojega prvinskega sloga, čeprav sem v ustvarjanju vedno ostajal zvest sam sebi. Zdaj nimam več ničesar za izgubiti, zato sem se odločil, da bom delal po svoje, kakor čutim. Mislim, da bi bil svet veliko bolj poln dobre glasbe, če bi vsi glasbeniki delali povsem svoji presoji. 

Povedali ste, da ni bilo enostavno zgraditi takšne kariere. Ste kdaj prišli do trenutka, ko bi najraje vrgli puško v koruzo?

Kar nekaj trenutkov je bilo, ko sem želel vreči puško v koruzo, ker se marsikaj kljub težkim naporom in trdemu delu ni izšlo po željah. Bilo je veliko razočaranj. A globoko v sebi sem vedel, da drugega kot biti glasbenik, sploh ne želim. Pretrdo sem garal, da bi potem po dolgih letih vrgel puško v koruzo, zato v resnici nisem nikoli odnehal. 

Kaj bi naredili drugače, če bi morali začeti še enkrat?

Nikoli ne bi sprejemal kompromisov. Od začetka bi se zavedal svojega potenciala in vrednosti in to v popolnosti unovčil. Ne mislim v denarju, ampak v umetniški vrednosti. 

Če ne bi bili glasbenik, s čim bi se ukvarjali profesionalno?

Zelo verjetno bi ostal zvest umetnosti. Zelo rad recimo rišem. A biti slikar je tudi zahteven in težak poklic. Mogoče bi bil kuhar, saj se v kuhinji odlično znajdem in marsikdo zelo pohvali moje izdelke.

Življenje je polno vzponov in padcev. Kaj bi označili za največji padec in kaj za največji vrhunec? 

Največji padec je bil, ko sem iz obupa zaradi slabega razmerja z bivšo partnerko zbežal za eno leto v London, ker drugače nisem znal stran. Ko pa sem prišel nazaj, je bila v razmerju z mojim najboljšim prijateljem, s katerim od takrat nisva več spregovorila. To je bilo zelo boleče. Vrhunec pa mislim, da še ni prišel.