"Če se čustveno nasilje ljubosumnega partnerja kljub dokazom in zagotovilom, da je vse v redu in da ni varanja, nadaljuje, se lahko zgodi, da se po krivem obdolženi partner odloči za prevaro, saj mu ljubosumni

partner v nobenem primeru ne verjame," opozarja Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose pri portalu Svetovalnica.si.

Ljubosumje ni dokaz
"Na žalost je v naši družbi še vedno prisoten stereotip, da če nekdo ni vsaj malo ljubosumen, potem drugega nima dovolj rad, in prav ljubosumje naj bi bilo dokaz ljubezni. Kot pove že sama beseda, gre za to, da se sumi v ljubezen, torej da se dvomi o partnerjevih čustvih. Dvomi pa vsekakor niso dokazi. Ljubosumje spada med negativna čustva, ki ne vodijo k ljubeči in predani zvezi, ampak so temelj razdiranja," poudarja sogovornica.

Preusmerite pozornost
"Preprečite, da bi se ljubosumje razplamtelo do tistih meja, ko ga ne morete več nadzorovati. Predvsem je pomembno, da negativne misli, ki se vam ob tem porajajo, preusmerite v pozitivno smer: svojemu partnerju privoščite, da se ima lepo, in poglejte na trenuten položaj s pozitivnega stališča – čas, ko je partner drugje, izkoristite zase. Počnite tisto, kar vas veseli, a si prej za to niste vzeli časa, ali zgolj uživajte v tem, da ste lahko tudi sami. Ko se boste zamotili, boste zmanjšali naboj negativnega čustva," svetuje Kuhar Puckova.

Varanje zaradi gena
Raziskava. Da ste nagnjeni k varanju, je morda kriv vaš genski zapis v DNK. "Nekateri si preprosto ne morejo pomagati," menijo znanstveniki z binghamtonske univerze v New Yorku. Odkrili so, da so imeli testiranci z določeno različico gena DRD4 več spolnih izkušenj za eno noč in so pogosteje kazali znake nezvestobe oziroma so varali. "Gre za sistem užitka in nagrajevanja, pri čemer se sprošča hormon sreče dopamin. Če ni zadovoljitve, se v telesu poveča tveganje, užitek in nagrajevanje pa poskrbita za naval dopamina," komentirajo strokovnjaki. Vzorce DNK so vzeli 181 odraslim ljudem in podrobno proučili njihovo seksualno zgodovino.