Sama nisem silila na motor, ko pa me je enkrat sam od sebe povabil, sem se zaljubila. Zaljubila sem se v fanta, ki je kasneje postal moj mož in oče mojih otrok. Dare je bil že od nekdaj popoln fant, težile so me le skrbi, da ne bo kdaj klonil številnim iskrivim dekletom, ki so bila še vedno zagledana vanj. Huh, kako me je presenetil, ko me je poklical z dvorišča in sem ob tem zaslišala navijanje dobro znanega motorja. Že leta se ni vozil s svojo vespo, a je ves čas lepo skrbel za njo. "Pridi! Greva en krog!" je vpil.
Pustila sem pripravo večerje in nasmejana pohitela na dvorišče. Skočila sem na ogromen sedež in se ga oklenila okoli pasu. Spomini so takoj privreli na plan, in ko sva se odpeljala po dovozu, sem se počutila kar nekaj let mlajšo. Ustavil se je šele pri jezeru, ki pa ni bilo kar neko jezero. Tam sva se prvikrat poljubila. In ne le poljubila. "Se spomniš?" je vprašal in se mi nasmehnil. Kako se ne bi. To je bila najlepša noč v mojem življenju. Stopila sem z motorja in sedla pred njega. S hrbtom obrnjena proti krmilu, tako kot takrat. Poljubila sva se in v zraku je bilo čutiti, da se vračava v preteklost. Bila sva sama, vetrič je v najini nosnici nosil vonj po spominih in kaj kmalu sva počela podobne reči kot takrat. Nisem mislila, da bova šla tako daleč, a so me njegovi prsti pod majico zares odpeljali s poti.
Postajala sem vse bolj vzburjena in prišla sem do točke, ko do potešitve nisem želela čakati do doma. Vneto sem mu sesala ustnice in ga spraševala, kaj počneva. "Saj dobro veš, kaj," se je znova nasmehnil in me poljubil na razgaljen vrat. Z rokami je šel navzdol po mojem hrbtu in se s prsti zakopal pod mojo zadnjico. Potegnil me je bližje k sebi in takrat sem povsem sedela na njegovih rokah, ki so me grabile od spodaj. Ker sem bila oblečena v kratko krilo mu seveda ni bilo težko priti v moje spodnjice. Kar treslo me je od vzburjenja in neučakanosti, zato sem mu pričela odpenjati zadrgo. Korenjaka je imel tako nabreklega, da sem ga komajda spravila iz hlač, potem pa sva ponovila sceno izpred nekaj let.
Z jakno je podložil moj hrbet na krmilu, jaz sem ga objela okoli pasu s svojimi dolgimi nogami, on pa je s svojim junakom obdaril pohotno muco, ki ga je voljno vzela vase. Zagledala sem se v zvezde nad nama in se spraševala, ali je možno, da je vse popolnoma enako kot tisto noč. Vonj v zraku, jasno nebo, kraj, ura, … "Bil sem prepričan, da bo danes uspelo,“ je razbil moje dvome.
Barabin je imel vse skupaj do potankosti planirano. Nisem mu zamerila. Tako lepo mi je bilo tam z njim, da mi je bilo žal le, da tega nisva storila že prej.
Dvignil mi je majico, breskvici rešil iz objema modrčka in se prisesal na nabreklo bradavico. Zavpila sem, kot da mi jo je odgriznil, nato pa me je preželo zadovoljstvo in sem se le še smejala. Bila sva glasna, saj nisva motila nikogar. Uživala sem v njegovih počasnih sunkih in v ritmu mirne glasbe, ki je prihajala od spodaj. Ja, tudi radio je še deloval. Vespa je bila nekaj zares posebnega. Takrat in danes. Popeljala naju je nazaj v času in poskrbela za to, da sva še enkrat več občutila, kako močno se ljubiva. Nekoliko me je bolelo med lopaticama, saj sem kljub njegovi jakni dobro čutila velik števec, a se nisem dala motiti. Še močneje sem se ga oklenila z nogami, jih prekrižala nad njegovim hrbtom in ga stiskala okoli trupa, dokler v sebi nisem čutila celega korenjaka. Smejalo se mi je od ušesa do ušesa. Edino, kar je bilo drugače od tiste noči pred leti, je bilo trajanje najine avanture. Tokrat sva bila precej manj neučakana in zato precej, precej daljša.