Upokojeni marinec zamudi ženino smrt, ker si do bolnišnice ne upa hiteti skozi podhod, ampak v strahu za življenje raje ubere daljšo pot okrog pretepaške najstniške cone, v kateri jo največkrat skupijo starejši, predvsem pa nedolžni. Harry je star, a ima kljub splošnemu vtisu, ki ga daje na začetku, ravno toliko moči za maščevanje, kot je je v Gran Torinu imel Clint Eastwood, in ravno toliko ljubezni do najbližjih, kot je je do svoje boljše polovice imel Charles Bronson v Death Wish ali Jodie Foster v Neustrašni. Harry Brown, ki ga, ko nima ničesar več izgubiti, v neusmiljeni prosti pad pahneta tako samotno umiranje bolne žene kot smrt umorjenega prijatelja, ni samo britanska različica omenjenih filmov, temveč še en presežek v seriji otoških filmov, ki v zadnjih letih problematizirajo nasilno londonsko mularijo, nad katero represivni organi dvigajo roke, občani pa si jih (vsaj v fikciji) začnejo mazati. Takšni so bili Kidulthood, To je Anglija in Eden Lake in takšen je Harry Brown. Pretresljiv in pesimističen.