Uscana vas je nenavadno ime za muzikal – o čem govori?
Muzikal govori o svetu, v katerem bogati privatizirajo stranišča. Ko nastane kriza, ko zmanjkuje vode, izrabijo to za lasten interes in ljudem pobirajo še zadnje cente. Uscana vas je skrivnosten kraj, kamor oblast pošlje vse, ki si drznejo nasprotovati takšnemu sistemu. V tem svetu se znajdeta dva mlada človeka, ki še nista pozabila, kaj so ideali. In se upreta. Želita svet, kjer bi si ljudje bogastvo delili in lahko svobodno hodili na stranišče.

Prvotna zgodba govori o stanju v ameriški družbi. Kako ste to prilagodili slovenskim razmeram in zgodbo posodobili?
Leta 2001 je res govorila o ameriški družbi, ko je ZDA grozila recesija in se je v aferi Enron izkazalo, na kako trhlih temeljih sloni tamkajšnje gospodarstvo. Lani pa je bil tekst napisan za sodobne slovenske razmere. Za številne dialoge gledalec komaj verjame, da so dobesedni prevod. Zdi se, kot da bi jih prepisali iz slovenskih časopisov. Pa jih nismo. Res se v ZDA ukvarjajo s podobnimi vprašanji kot mi. Pomislite – med glavnimi liki je pohlepen tajkun, ki je prepričan, da samo on lahko reši državo, in pa skorumpiran politik.

Predstava bo v Šentjakobskem gledališču, v katerem igrajo ljubiteljski igralci. Ima to svoje prednosti?
Vloge gradijo na enak način kot profesionalci. Res je, da svojega talenta niso kalili na akademiji, pa tudi, da ne morejo vsega svojega časa posvetiti gledališču. Njihova igralska tehnika je zato, razumljivo, pogosto manj izpiljena. Imajo pa tudi nekaj prednosti. Ker njihovo preživetje ni odvisno od igre, jim ni treba sprejemati kompromisov, ampak sledijo srcu. Zato so lahko celo drznejši od poklicnih igralcev. Poleg tega so ljubiteljske igralske ekipe bolj pisane, igralci pa prihajajo iz različnih družbenih krogov. To tudi na oder prinese neko svežino.

Je gledališče v današnjem času še medij, znotraj katerega so družbenokritična besedila lahko tako odmevna, da so cenzurirana?
V diktaturi velja, da nihče ne sme govoriti. A ko si kdo drzne dvigniti glas, ga ljudje poslušajo. V liberalni družbi imajo vsi pravico govoriti, ampak zato ljudje pozabijo poslušati. Gledališče je medij, ki ima izjemno močno orožje proti temu. Ko gre gledalec v gledališče, se zavestno odloči, da bo nekaj časa preživel v poslušanju.