Vajeni ste nastopanja s skupino Parni valjak v ljubljanski dvorani Tivoli, zdaj prihajate v Stožice? Kaj pričakujete od tega koncerta?
Kot skupina smo vedno pazili in si prizadevali, da bo vsak naš koncert izveden na nekem pravem, visoko kvalitetnem nivoju. Da bo naš nastop praznik za oči in praznik za ušesa. Vsakič, ko se odpravimo na pot po turneji z nekim novim projektom, se odpravimo z zares celovito sliko o tem, kako bomo ta projekt predstavili, podali publiki. To je celo kolesje sicer. Ampak nedvomno želimo svojemu občinstvu predstaviti tudi v Stožicah svoje nove izdelke, melodije in jim hkrati dati vse tisto, kar Parni valjak predstavlja s svojimi starimi hiti. In vsakič takrat, ko zažarijo luči v dvorani našega nastopa, res želimo, da se vsakič znova prične odvijati posebna in vdno nova zgodba, ki jo piše Parni valjak. V Stožice prihajamo po turneji na Hrvaškem in prav ta dvorana nam zato odpira možnost, da pokažemo spektakel, ki smo ga dali Areni v Zagrebu. Zagotovo bo 17. decembra Ljubljana središče dobre glasbe.

Pričakujete, da bo dvorana v Stožicah polna ob vašem nastopu?
O tem niti ne razmišljam. Pravzaprav Parni valjak nikoli ne razmišlja, ali bo določeno dvorano med koncertom povsem napolnil ali ne. Pomembno je, da damo ljudem, ki nas pridejo poslušat in se zabavat ob naši glasbi damo res maksimalno vse po kar pridejo. Glede na dolgoletne izkušnje in zaupanje, ki nam ga občinstvo vedno znova izkazuje, pa niti ne dvomimo, da ne bi prišlo veliko ljudi tudi na ta naš koncert. Sicer pa mi o tem ne razmišljamo na tak način. Mi pridemo na nastop in predstavimo svoje novo delo. In preko tega bomo tudi videli, kako nas občinstvo s to novo glasbo sprejema. Če glasbenik dobrega odziva ne sprejme, se vedno lahko umakne še v trenutku, ko je še uspešen pred publiko. 

Štiri leta vas sicer ni bilo na sceni.
Da. Potem, ko smo se na primer leta 2005 odločili, da po tridesetih letih na sceni začasno prekinemo z nastopi oziroma kot sam v šali rečem, da smo se odločila, da Parni valjak začasno parkiramo v garažo, smo po štirih letih premora enostavno ugotovili, da nas veže nekaj močna kemija in medsebojna odvisnost od glasbe. In mi se nismo vrnili na skupno pot niti zaradi nostalgije niti zaradi denarja. Enostavno nas je leta 2009 spet združila ta energija, ki je vedno obstajala med nami in smo jo kot tako vedno tudi izdajali oziroma razdajali navzven. Vedno smo se počutili kot družina, kot skupnost. Ob vrnitvi smo želelu občinstvu zato ponuditi še nekaj nove glasbe. Tudi zato, da bi videli, ali lahko Parni valjak ljudem da in pove še kaj novega. V dobrem mesecu je bila ta naša nova glasba odločilno sprejeta večinoma povsod od Skopja do Ljubljane. To je bil za nas zadosten znak. Da ima Parni valjak še veliko povedati in da bo obstajal vse doker bo imel še kaj povedati. Ko se glasebniki začnemo ponavljati, potem ni več tistega pravega čara, žaru v njihovi glasbi. Treba je znati tudi izbrati pravi čas oziroma vedeti, kdaj je čas za konec, za umik.

Kdo pa je publika Parnega valjaka?
Zagotovo je to največje bogastvo naše skupine. Ravno takrat, ko smo se vrnili, z našo veliko turnejo, smo ugotovili, koliko mladih tvori našo publiko. Neverjetno, kako oni dobro poznajo naše pesmi oziroma besedila. In to celo tiste, z začetka naše kariere, iz leta 1975. To je za nas res močan dkaz, potrditev, da je naša glasba, pesmi, brezčasna. Večna. In celo mladostniki, ki pridejo na naše koncerte se najdejo v naši glasbi. Ugotavljamo celo, da na naše koncerte zdaj prihaja že četrta generacija kakšne družine. In na naših koncertih te mlade generacije na starejšo publiko ne gledajo zviška, češ kaj pa ti dedki in babice počnejo tu. Vsi pojejo, vsi se zabavajo in neverjetno je opazovati, kako jih glasba poveže in preseže te medgeneracijske razlike v starosti. Naše pesmi so naše življenjske zgodbe, ki so se in se še dogajajo tako nam kot ostalim ljudem tega sveta. Mislim, da vsaka naša pesem leži nekomu od nas članov v duši, v notranjosti in mi kot umetniki jo moramo nato le pravilno oblikovati in podati na površino, posredovati publiki. 

Kako pa se odločate, katere pesmi boste zaigrali na določenem vašem koncertu, kako jih izberete?
Pri tem damo tudi oboževalcem, publiki možnost, da nam posredujejo svoje predloge seznama skladb, ki bi jih na določenem koncertu radi slušali. In potem preko tega določimo tudi program posameznega nstopa. Na teh novi turneji, torej tudi v Stožicah, bo v celoti predstavljen novi album Stvarno nestvarno in obvezno bo temu sledilo vsaj deset do petnajst pesmi, ki so hiti Parnega valjaka. S tem bomo zaokrožili triurni koncert. Marsikomu, ki pride prvič na naš koncert se bo na začetku zdelo, da bo to predolg koncert, ampak prepričan sem, da ga bo že po prvi odigrani pesmi prevzela energija, zaradi katere se zabriše celo meja med skupino Parni valjak in občinstvo. Ampak Parni valjak nenadoma postane neka celota, vseh tisočih zbranih takrat v dvorani. In tisti, ki hodijo na naše koncerte nam prav zaradi tega občutka pripadnosti izkazuje zaupanje. Publika je rada del te celote. Da je šesti oziroma sedmi član skupine in hkrato zgodbe, ki se piše z vsakim koncerto sproti. Aplavz publike je za nas pohvala, priznanje. Vse, kar pa gre še višje od aplavza s ploskom rok pa je za nas nepopisno priznanje.

Ali je Parni valjak kdaj igral za katero od političnih strank, mogoče zdaj v predvolilnem času na Hrvaškem?
Ne nikoli. Ker niti šport niti glasba, ali karkoli drugega s tem oziroma povezanega z drugimi sferami javnega življenja se ne sme mešati s politiko. Nam ljudstvo zaupa in nas obravnava kot svoje izbrance. In za politiko v glasbi ni prostora. Mi smo izbranci ljudstva. Zato naj ostane tudi politika, ločeno od glasbe, volja ljudstva.

Pa politiki na Hrvaškem kdaj obiščejo vaše koncerte?
So občasno prisotni. Prihajajo na koncerte, ampak samo kot poslušalci, med ostalo publiko. Ne dovolimo nikakršne reklame, ki bi si jo ustvarjali na naš račun. In tega se zaenkrat zavedajo in to sprejemajo, spoštujejo. In tudi vedno so dobrodošli na naših koncertih, enako jih obravnavamo kot vse ostale običajne poslušalce. Nikakor pa ne kot politike. Ker tudi publike, ki na naše nastope prihaja že 30 let, ne povezuje politika, ampak glasba. Politiko naj delajo politiko, glasbo pa bomo glasbeniki.

Ali v Stožicah pričakujete koga od slovenskih politikov?
Mislim, da ne. Poznamo sicer veliko ljudi v Sloveniji, ampak predvsem zaradi prijateljskih vezi z njimi in ne zaradi kakršnihkoli političnih povezav s komerkoli. Seveda so tudi oni na naših koncertih vedno dobrodošli. 

Ali torej glasba, ki izhaja iz držav bivše Jugoslavije, lažje in tesneje poveže narode, ki so nekoč živeli v skupni državi in reši spore med njimi?
Mislim, da je glasba tisto, kar teh meja niti ne pozna. Zato se glasbe tudi ne sme umazati s politiko. Glasba je čista kot človeška duša. Ko pa določena pesem ni ustvarjena in zapeta z dušo, ampak z namenom da zadosti nekim drugim namenom, morda celo nepoštenim interesom ali celo zgolj zato, da se s tem zasluži veliko denarja, pa se čar izgubi. Seveda se glasbeniki ukvarjajo s tem tudi zato, da prejmejo vir nekega dohodka, da nekaj s tem zaslužijo. Ampak resnično bogati pa so tisti glasbeniki, ki uspejo s svojo glasbo prebuditi ljudi, jih priklicati v njihovo bližino, da jih vzamejo za svoje. Potem postane pesem določenega glasbenika tudi pesem publike. Tako nastane vez med njimi.

Ta glasba torej zmore preseči tako starostne razlike med publiko kot tudi razlike v narodnostni pripadnosti poslušalcev?
Tako je, ta glasba ne pozna vseh teh meja. Mi kot skupina pojemo ljudem, vsakemu posamezniku in ne določenim narodnostim. 

Pa smo Slovenci naprimer kaj bolj zadržani kot ostali narodi do zabave na koncertih s takšno glasbo?
Ne, nikakor. to sploh ne drži. Jaz se že tako ali tako rad držim reka, da "ni slabe publike, je le slab izvajalec." Kako se na to odzove občinstvo, je čisto drugo vprašanje. Če bo publiki všeč neka nova melodija, bo to jasno in glasno pokazala, ko se bo ta melodija na določenem koncertu odpela. Prva, osnovna in glavna nagrada za dobro glasbo je aplavz občinstva. Vseh, kar je več in glasnejše od tega pa je le še dodatek. Dodatna nagrada in jasno odobravanje tistega, kar glasbenik ustvari.

Ali ste zelo pogrešali to glasbeno ustvarjanje v obdobju, ko Parnega valjaka začasno ni bilo na sceni?
Ne, ker v tistem času praktično dejansko nisem miroval. Takrat je nastal moj samostojni album. Ampak to spet ni bil zgolj moj album. Tudi to je bilo skupno delo sodelovanja z mojimi prijatelji. Album je pomagal ustvarjati tako bivši bobnar skupine Parni valjak, ki je napisal tudi večino pesmi. Pomagali pa mi je tudi veliko znanih glasbenikov, ki so se pri tem združili, od Oliverja Dragojeviča do Nine Badrič s Hrvaške in denimo tudi Zoran Predin. S tem sem izpolnil določene svoje sanje, želje. Te pa nedvomno ima vsak član naše skupine, izven dela v Parnem valjaku. Res pa je, da je moj glas precej bolj prepoznaven od glasov ostalih članov skupine in ga občinstvo običajno takoj poveže in enači  s Parnim valjakom.

Kako pa je sploh prišlo do izbire imena Parnim valjak?
Preko glasbe. Leta 1975, ko smo prvič posneli pesem, smo bili vsi člani novonastale skupine še otroci z 18. oziroma 19. leti. Nihče od nas niti ni razmišljal, kako naj se imenujemo. Pomembno nam je bilo le, da veliko igramo in se tako predstavimo javnosti. In potem je takrat v Bosni in Hercegovini že obstajala Težka industrija, ko je nekdo izmed nas pomislil na ime Parni valjak in pri tem je ostalo. S čimer smo nekako želeli dokazati, da gremo naravnost s polno hitrostjo in da nas nihče ne more zaustaviti.

Katere vaše skladbe so pa vam še posebno blizu?
(Smeh in med smehom v roki zavihti novo zgoščenko Stvarno nestvarno). Te so mi trenutno najljubše, ta otrok tu notri.

Brez katerih pesmi pa nikoli ne mine vaš koncert? Katere melodije vedno zapojete?
Brez naše Jesen u meni resnično ne moremo domov (smeh). To je pač zimzeleno. (Smeh). Ne bom odkrival naše skrivnosti. To so naše javne skrivnosti (smeh). Ko ustvarjamo seznam pesmi, ki jih na določenem nastopu zaigramo, vedno upoštevam časovno lestvico, kako in s katerimi pesmimi je Parni valjak odraščal in nastajal. In tako se zaigrajo tudi pesmi v vrstnem redu glede na to, katere so nastale prej in katere kasneje. Potem pa iz določenih obdobij potegnemo res "eliksir najboljšega" vse do pesmi z novega albuma. Želim pa poudariti, da se mi zavestno zahvalimo za zaupanje občinstvu z našo glasbo. Zato tudi tega novega albuma ne bo mogoče kupiti kot zgoščenko. Natisnjenih je le nekaj izvodov, ki bodo posredovani kot promocijski izvodi. Ostali poslušalci, ki bodo na primer prišli tudi na naš koncert v Stožice, pa bodo z nakupom vstopnice prejeli določeno skrito geslo, zapisano na sami vstopnici. Preko naše spletne strani si bodo poslušalci nato z vpisom tega skritega gesla brezplačno presneli vse pesmi, ki so na tem novem albumu. Skupaj z vsemi besedili. To je naše osebno darilo vsakemu od naših poslušalcev, ki bo prišel na koncert. Enako seveda velja tudi za tiste poslušalce, ki so spremljali naše koncerte na Hrvaškem in tudi tisti, ki bodo na naših koncertih v Makedoniji in Srbiji naslednje leto. 

Kdo je za vas glasbena legenda vseh držav bivše Jugoslavije?
Zelo veliko jih je. Mislim, da je najboljša glasba v teh državah začela nastajati v obdobju skupine Index, ki so pravzaprav tudi začetniki rock n roll glasbe v tem delu. Potem v Sloveniji zame vrhunske so bile Bele vrane. Temu pa sledi glasba, ki jo ustvarjala Bijelo dugme, pa mi Parni valjak, Riblja čorba v Srbiji, Bajaga, Balaševič ter v  Bosni Težka industrija. V Sloveniji so se nato še kasneje pojavili vrhunski Buldožerji, Lovšin in Predin, Lačni franc. To je bilo dolgo obdobje rock n roll. Publika je prihajala na koncerte rock n rolla. In med glasbeniki je vladalo neko zdravo sodelovanje, razmišljanje in precej več je bilo kreativnosti med nami. In vsak je točno vedel, da bo samo z dobrim delom prišel na naslovnico določenega časopisa. Tudi takrat je že bilo ogromno rumenega tiska, a še zdaleč ni deloval na način kot deluje danes. Ta tisk je takrat najbolj cenil delovne uspehe glasbenikov. In lahko rečem, da se Parni valjak na naslovnicah nikoli ni znašel zaradi določenega škandala, o tem kdo se s kom druži oziroma kdo s kom spi (smeh). Na naslovnice ali prve strani tiska smo vedno uspeli priti le zaradi našega dela, ustvarjanja. In pri tem smo prejeli tako dobre kot tudi slabe kritike tega tiska. 

Katere vaše glasbene goste pa občinstvo najbolje sprejme na vaših koncertih?
Pa vsak od teh gostov je pravzaprav del te širše zgodbe, ki sem jo prej opisoval. Del zgodbe Parnega valjaka. In čisto vsak od njih je vesel, da lahkko na tak način sodeluje z nami na koncertih. 

S katero pesmijo pa največkrat začenete in končate nastop?
Večinoma vedno je ta vrstni red drugačen. Da ni vedno vse po pričakovanjih. (Smeh). To je potem tako, kot da bi šli na nudistično plažo in ne bi ostalo nič več skritega. V življenu je potrebno ves čas ustvarjati določeno čarobnost. Umetnost pa že tako ali tako ne trpi matematičnega seštevanja ali odštevanja.  

Kje vse ste nastopil v teh dveh letih, ko se je Parni valjak vrnil na sceno?
((Smeh). Obiskali smo že večino držav bivše Jugoslavije, praktično smo šli od Triglava do Vardarja. Polovico časa pa smo posvetili tudi ustvarjanju te nove glasbe, snemanju in zato veliko časa preživeli v enem od studiov v Novem mestu in pri našem kitaristu v Zagrebu. V teh snemalnih studiih smo namreč res lahko do popolnosti izpolnili vse detajle novih pesmi. Energijo in navdih za te detajle pa smo dobivali na nastopih. Saj tam tudi zvok pride najbolj do izraza. In potem smo izbirali velike dvorane, kjer smo snemali, da smo lahko ta učinek zvoka nstopov v velikih dvoranah pravilno ujeli. 

Ali bi zapeli v duetu s katerim od slovenskih glasbenikov?
Seveda, kar nekaj jih je. Posebej ne bi izpostavljal nikogar. Sami vedo, s kom od njih si želim nekoč zapeti ali celo posneti nek duet (smeh), saj smo prijatelji. Nedvomno pa je eno želja, drugo pa je potem dejanska možnost, da duet izzveni zares dobro. Meni osebno je bilo največje priznanje Zorana Predina, ko sem z njim v studiu v Zagrebu posnel pesem na njegovem albumu, ki je posvečena njegovemu očetu. On je stal na drugi strani studia, za stekleno pregrado meni nasproti. Imel sem besedilo in pesem sem zapel enkrat in edinkrat. Takrat sva se znašla v zasebno precej podobnem položaju in takoj sem prepoznal določena njegova čustva v besedilu. Tudi jaz sem v skoraj istem obdobju izgubil očeta, kot tudi on. Torej naju je družina neka zelo podobna življenjska situacija. In čustva izražena v njegovi pesmi sem znal dobro izraziti že, ko sem pesem odpel prvič in zadnjič. Takrat je tudi Predin takoj ocenil, da je to to, kar je želel od mene in da mi ni treba ponovno odpeti besedila.