Pridejo dnevi, ko domov vsa srečna uletim prej kot običajno, a mi je že v prvi minuti jasno, da bi lahko v miru še za kako uro izpuhtela. Tisti njegov telesni tik, ko se mi, sedeč pred monitorjem, že na metre daleč nezavedno umika, kot da bi me obdajalo radioaktivno polje, pove vse. Spet ona, nesmiselna neumnost v obliki strateške igre, ki po njegovem zahteva maksimalno koncentracijo, v kateri ni prostora za ženske. In potem ponosna samohvala, glej, kako sem jih, ki njemu govori, kako je dober, meni pa samo to, da je dober zato, ker ji (v mojo škodo) posveča čisto preveč časa. Tako nekako je z moškimi in računalniškimi igrami, bojda izčrpavajočo možgansko telovadbo, ki razvija nepredstavljive strateške sposobnosti (a se te v realnem življenju ne poznajo ne pri strategiji razporejanja časa ne pri strategiji razporejanja takšnih in drugačnih opravil). Rada bi rekla, da je z ženskami drugače, a v mojem primeru niti ne bistveno, čeprav se mi moje igre zdijo veliko bolj smiselne in precej manj dolgočasne in čeprav bom, ko bom tehtala med njimi in njim, izbrala njega, on pa njih. Tudi fanatik nisem. Osebnega rekorda moje računalniške vzornice Dese Muck, ki je Simse brez spanja in hrane igrala 36 ur, nisem podrla, prav tako pa za novo verzijo igre ne bi bila pripravljena ob polnoči stati pred trgovino, kot so to na primer lani v Ljubljani počeli častilci World of Warcrafta. Je pa res, kar včasih s težavo priznam tudi sebi, da sem sposobna igro, kot je bila v otroških letih Super Mario (in je še vedno), v študentskih Monkey Island, v aktualnih pa Razočarane gospodinje ali Epic Mickey, igrati po več ur na dan. "Ti igraš bolj ženske igre," mi rad navrže, kadar se spakujem nad njegovimi bitkami, on pa nad mojimi gospodinjami, pri tem pa pozablja, da Tekkena, edine "moške" igre, ki sede tudi meni, z mano noče več igrati. Ker ga sesujem. Za vse strategije nazaj in za naprej.