Pred kratkim ste bili na turneji z Imperial State Electric kot predskupina legendarnih Kiss. Seks, droge in rokenrol?
Recimo takole: če preživiš svoje sedemindvajseto leto, se naučiš, kako ravnati s temi zadevami, in da ne more biti nora noč vsako noč. Razen, če si Keith Richards. Cel prejšnji teden je bila odlična zabava, toda fantje so zelo profesionalni.  Prvič, ko sem nastopal v Ljubljani, sem imel s sabo kitarista Mickeja Ghosta, ki je žural pred nastopom, zakomiral v zaodrju in ni mogel na oder. Na srečo to ni bil problem, ker sem imel še kitarista Turku Romantic Movementa, toda fant se je naučil za prihodnjič. Najprej nastop, nato zabava.
Na festivalu Europavox sem videl nastop Peta Dohertyja. To je bil najbolj profesionalen šov, kar sem jih kdaj videl. Sicer se je malo opotekal in pil vino, toda vse je bilo zelo nadzorovano. Prodajaš mit in imidž, če pa hočeš trajati, ni nujno, da sta to, kar mislijo ljudje. Ne pravim, da ne držita, še posebej v Petovem primeru, moraš pa se naučiti, kje so tvoje meje.
 
Bili ste tudi na turneji s Tylo (Dogs D'Amour, op. a.) in raje šli domov, če se ne motim.
Rad imam Tylo, je velik vpliv name. Sem njegov oboževalec in bilo mi je v veselje in ponos delati z njim. Kar pa sem takrat delal samemu sebi, ni bilo zdravo, in to je še eden izmed razlogov, zakaj sem šel iz Londona na Portugalsko.
 
Tukaj je res bolj mirno, mar ne?
Če sem popolnoma pošten, je v Londonu noro. Nabit je z drogami. Niti ti jih ni treba kupovati, ampak ti jih kar dajo. Zelo hitro postane zelo noro, veliko ljudi se kar zgubi. Še vedno imam tam prijatelje, za katere me skrbi. Preselili so se, da bi ustvarjali glasbo, pa so jih premamile druge stvari.
 
Torej je bolje biti varen v Lizboni?
To je stvar perspektive. Če resno jemlješ glasbo, umetnost in življenje, London morda ni najboljši scenarij. Če bi ostal  tam, bi imel več nastopov v mestu in po Veliki Britaniji, po drugi strani pa sem, odkar živim v Lizboni, več nastopal v Nemčiji, Avstriji, na Finskem, Švedskem, v Sloveniji, povsod drugje po Evropi. Razen na Portugalskem in v Španiji. In v Franciji, zelo rad bi nastopal tam.
 
Zakaj?
Francozi imajo dobro tradicijo kantavtorjev (singer-songwriter). Ni pa rokenrolovska dežela. Da bi igral v Franciji, bi moral storiti nekaj takega kot Pete Doherty z akustično kitaro.

Toda saj v Sloveniji boste nastopili v slogu oddaje Storytellers. Ne bi bilo to primerno?
Da, to bi bilo popolno. Poskusil bom storiti nekaj takega v letu 2011. Moram pa se tudi vprašati, ali je to smer, kamor me nese življenje - ali naj bo moj naslednji album manj rokenrolovski in bolj umirjen.
 
Šansonjerski?
Moj koncept šansona je še vedno precej agresiven v primerjavi z drugimi šansonjerji. Moram še razmisliti o tem.
 
Mimogrede, Lizbona ni tako udarna, ostra kot recimo London ali Berlin.
Tako je. Vibracije Lizbone bi primerjal celo z ljubljanskimi, čeprav je Ljubljana manjša. Na koncu se je izkazala za pravo odločitev. Prve mesece sem pisal pesmi, hodil sem na plažo, bil je popolnoma drugačen življenjski slog.
 
Napovedujete novi album Elite Nylon, koliko je nanj vplivala Lizbona?
Pravzaprav nič. Sestavljen je iz treh nedokončanih albumov, posnetih že prej.
 
Torej na nek način kompilacija?
Da. Če ga bom izdal, bo verjetno v majhnem, ročno označenem številu, nato pa se bomo posvetili novemu projektu.
 
Že veste, kakšen bo slog tega?
Bo bolj naraven zvok, manj konceptualizirano, bolj posvečeno glasbi in manj politiki.
 
Da, znani ste tudi po tem, da ste v glasbi politično angažirani.
Sem bolj komentator. Mislim, da je vsak umetnik v privilegiranem položaju, da komentira katerekoli zadeve. Za kateregakoli avtorja je napaka, da ne izkoristi te možnosti.
 
Komentirali ste tudi Creative Commons, bolj svobodno licenco avtorskih pravic.
Da glasbene založbe zanikajo novo digitalno resničnost, je napačen pristop k deljenju datotek. Ne govorim o piratstvu, to je druga zadeva: ko kopiratvo, temveč deljenje. To je zelo pomembna odločitev, ki jo bo podprlo vsako sodišče na svetu. Leta 2002, preden smo vedeli o Creative Commons, smo na ploščo ... from the brighter side of her Midnight Sun zapisali, da jo lahko kupci kopirajo za prijatelje, če želijo, in da jo lahko poslušajo od začetka do konca, brez da grejo na vece. Bila je šala, naša prijateljica pa je študirala pravo in nam povedala, da je naše obvestilo o avtorskih pravicah precej podobno konceptu Creative Commons v tem, da dovoljuje nekomercialno deljenje.
 
Rekli ste, da Creative Commons ne bo uničila glasbene industrije, temveč jo rešila.
Ne bo je rešila, ker se je glasbena industrija uničila sama. Morda bo pokazala pot proti novi glasbeni industriji, novo metodo plačila ustvarjalcem, več priložnosti in promocije z manj birokracije in posrednikov. Vsak, ki najde pesem na internetu in jo hoče uporabiti v namene, ki jih licenca ne dovoljuje, se lahko poveže z avtorji in dogovori za kompenzacijo.
 
Sploh se zdi, da je ponovno skrajševanje poti med ustvarjalcem in končnim uporabnikom trend - celo pri zelenjavi. Kaj menite o tem?
Tako imenovani napredek naše družbe, še posebej od industrijske revolucije naprej, je šel tako daleč ... Vsaki akciji sledi reakcija, kar vidimo danes. Krize - s hipotekami v finančnih sistemih, politične in tudi kulturne krize ... Smo na točki, ko bi naša družba morala reči, da je dovolj. V glasbi bo šlo vse nazaj h koreninam, spet bo večji poudarek na nastopih v živo.
 
Je to tudi zato, ker tega ne moreš dobiti zastonj na spletu, ne moreš naložiti?
Poanta je, da imate spomin na to, kar ste videli. Po koncertu kupiš cede kot spominek, vseeno je, če bi ga lahko tudi naložili ali presneli. Nalaganja glasbe ne vidim kot grožnjo. Zanimivo je, da je tudi Mick Jagger pred kratkim dejal isto, to, da so prodali ogromno plošč, pa je označil za nenormalno. In če pogledamo v zgodovino glasbe, je bilo edino obdobje, ko se je posneta glasba prodajala bolj od nastopov v živo, od sedemdesetih do leta 2000. Stonesi so bili takrat in so zdaj, največ pa zaslužijo z nastopi. Oboževalci bodo v vsakem primeru kupili ploščo.
 
Plošče torej postajajo predmeti za zbiratelje in tudi promocijsko orodje?
Da, tako je. Včasih moraš za to, da dobiš špil, razdeliti nekaj plošč. Nobena od mojih turnej pa ni bila slišati kot studijski album. Če bi bila, bi se ustrelil v glavo, ker bi bilo konec z mano.

Kaj lahko pričakujemo na vaših slovenskih koncertih?
Mislim, da bo precej podobno temu, kar počneva sedaj. Klepetanje o življenju. Razen, da bom zaigral nekaj pesmi. Mogoče bom razložil, kako je kakšna pesem nastala, ali celo odgovarjal na vprašanja. Format prepuščam domišljiji občinstva, zelo sproščeno bo. Pri šovih v živo imam raje nepredvidljivost in živost, kot da bi potekali po scenariju. Ta dva bosta kar najmanj po scenariju. Ko smo nastopali Sloveniji, nekje ob morju ... ne Maribor ...
 
Ob morju? V Piranu?
Ne ... bolj severno ... v Novi Gorici, blizu Italije, kajne. Skratka, nastopali smo in ljudje so hoteli še in še, po dveh dodatkih pa je bend rekel, da je dovolj. Nato sem vzel kitaro, pa je še tonski mojster dejal, da je že pozno. Odklopil sem kitaro, šel med ljudi in začel igrati. Bilo je neverjetno! Ljudje so poznali moje pesmi po naslovih, poznali so moje pesmi še iz Kanade iz devetdesetih, skoraj pred internetom. Igral sem še kakšno uro, pesmi skoraj nisem več poznal, saj jih nisem igral že kakšnih petnajst let, mi je pa pomagalo občinstvo.
 
V Sloveniji ste nastopali že leta 2006, preden je vaša glasbena zvrst prišla v zavest naše glasbene kulture. Zdi se, da bi bili nemara bolj komercialno uspešni in prepoznavni, če bi imeli podporo večje založbe. Ali vam je kdaj žal za to?
Žal mi je za mnogo stvari, za to mi ni bilo niti za trenutek. Ta sistem poznam od znotraj in nikoli ne želim biti del njega. Vsaka velika založba hoče, da nekdo drug producira tvojo glasbo, jaz pa hočem te odločitve sprejemati sam. Sicer bi raje delal na banki. No, ja. (smeh)
 
Torej ne zaupate nikomur razen sebi?
Zaupam mnenjem svojih prijateljev, denimo če Nicke (Andersson iz skupine Hellacopters, op.a.), ki misli enako kot jaz, želi producirati mojo pesem, bom sprejel brez pomisleka. Varno je, ničesar ne postavljam na kocko. To je ustvarjalna plat, po poslovni plati pa njihov poslovni model nima smisla. Stroški so popolnoma izven nadzora. Je ogromno stvari, za katere trošijo denar in ne bodo pomagale tvoji karieri. Kot nora kreditna kartica, ki se porablja sama. Na koncu leta pa vprašaš: "Najel sem limuzino??" Pa bi raje šel s taksijem ali fiatom. Na enega glasbenika, ki uspe z veliko založbo, je devet takih, ki propadejo. Kot ruska ruleta, jaz pa nisem kockar.  
 
Veliko vaših vplivov so rockovske legende. Kaj pa današnji glasbeniki?
Obožujem zadnjo ploščo Hot Chipa, ne le, da je pevec izjemen, cel bend je odličen. Od tradicionalno rockovskih pa Mando Diao in Mazgani, portugalski bend, s katerim sodelujem. In Pete Doherty, potem ko sem ga videl, sem naložil nekaj njegovih starih posnetkov v živo. Seveda za nekomercialne namene.