"Pedagogi in vzgojitelji zadnje čase poročajo o iz leta v leto večjem številu staršev, ki otroke v kolonijo kličejo po večkrat na dan, jih sprašujejo, kako jim je, ali so kaj nesrečni, ali bi šli domov in podobno," pravi Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja slovenskega Familylaba, organizacije za pomoč in podporo staršem pri razvoju starševske kompetentnosti. Tak odnos izjemno škodljivo vpliva na otrokov razvoj, zato se je treba ob njegovem odhodu v šolo v naravi obnašati drugače.
Tanja Ribič, igralka, o šoli v naravi
"V teh primerih govorimo o pretirano zaščitenih zanemarjenih otrocih tako imenovanih 'neoromantičnih' staršev, ki gojijo predstavo, da njihovi otroci ne bi smeli nikoli v življenju biti žalostni, jezni ali frustrirani, ampak vedno srečni in zadovoljni," pojasnjuje Gradišnikova. Otroci se na to odzovejo tako, da s starši sodelujejo ter postanejo in tudi ostanejo otročji, nemočni, odvisni od starševske skrbi, pomoči in "storitev". Drugi pa se proti temu borijo, se uprejo in postanejo predrzni in počnejo vse, česar ne bi smeli.
En klic na teden je dovolj
Neprestano preverjanje po telefonu zato otroka v šoli v naravi ovira pri brezskrbnem uživanju brez staršev, kar bi moral biti nepogrešljiv del odraščanja in otrokovega osamosvajanja. Po mnenju Gradišnikove je zato dovolj, če otrok domov pokliče enkrat, ob vnaprej dogovorjeni uri. Na takšen red pa naj učitelji že pred odhodom v šolo v naravi pripravijo tudi starše.