So vas na Pop TV prosili, da naredite novo serijo, ali ste s Čisto desetko, ki je na ogled od prejšnjega tedna, sami prišli na Pop TV?
Tokrat serijo producira Pop TV in sem samo režiser in scenarist. Že dolgo se dogovarjamo o novi nadaljevanki in končno smo začeli delati Čisto desetko.

Robert Mitchum je govoril, da je najboljši igralec zanj pes Rin Tin Tin, ker se mu igralski poklic ni zdel nikakršen poklic. Je potem najboljši igralec v tej seriji pujs?
Ne, zagotovo ne. Najboljše, kar dobiš od pujsa, je, da je to, kar je. Tudi sam rad demistificiram svoj poklic, vendar nikakor do te mere, da bi rekel, da to ni noben poklic. To je zelo resno delo. Prodajamo svoja čustva, nekaj, kar je najdragocenejše, in mi je pogosto žal, da se tega ne da izmeriti. Če bi bil športnik, bi imel rezultate, ki jih noben kritik ne bi mogel interpretirati po svoje, v našem poklicu pa pridejo neki nerealizirani režiserji, igralci ali dramaturgi in začnejo secirati tvoje delo.

Saj vas kot igralca ni nihče kritiziral.
Uf, seveda so me. Prva slovenska kritika za Nikogaršnjo zemljo je bila, da je igra šentjakobska. Ko je film potem dobil oskarja in ko sem bil nominiran za najboljšega evropskega igralca, so se malo “umirili”.

Ali zaupate v slovensko izobraževanje na področju filma?
Slovenski igralci znajo vsi peti, plesati, se gibati in razumljivo govoriti, južno od nas pa je veliko takšnih, ki tega ne znajo, a je po drugi strani tudi veliko vrhunskih igralcev. Tipično za Slovenijo je povprečje, tudi pri igralcih, čeprav so v povprečju bolj strenirani.

Našo malo kliniko ste ponudili TV Slovenija, a jo je zavrnila, nato pa ste zanjo posneli Brat bratu, a se ni dolgo obdržala. V čem je bil problem?
Spet v TV Slovenija. Mislili so, da bodo z mano rešili problem ponedeljka. Ta termin so zanemarjali leta in leta in nikoli niso imeli gledanosti, ki bi bila večja od desetih odstotkov. Prve epizode serije so bile gledane malo pod desetimi odstotki, vendar je do desete epizode gledanost narasla do 14 odstotkov, kar je bil že takrat njihov rekord, a jim to očitno ni bilo dovolj.

Se da uspeh serije napovedati že po gledanosti prvega dela?
Trudim se, da ne razmišljam tako, ker me takšna diktatura statistike kot avtorja zelo obremenjuje, seveda pa sem bil polaskan, ko je bil Kajmak in marmelada najbolj gledan film.

Glede na to, da Top lista nadrealista velja za eno od najboljših serij na območju nekdanje Jugoslavije, zakaj še niste posneli nadrealistov za 21. stoletje?
Ker greš naprej. Seveda me navdihuje in je del mojih izkušenj, vendar ne moreš vse življenje delati iste stvari.

Če bi se serijo kljub vsemu odločili posneti, kdo bi bil v njej?
Težko bi rekel, ker takrat nihče razen mene ni bil igralec. Bili smo druščina, vsi smo imeli svoje bende (Zabranjeno pušenje, Elvis J. Kurtović in Bombaj štampa) in smo bili pobudniki gibanja New Primitives – nihče od nas ni razmišljal o igri kot o nečem, od česar bomo živeli.

Ali spremljate slovensko filmsko produkcijo?
Kolikor se da, če ni že takšen film, da grem ven po 15 minutah.

Greste ven, ker je dolgočasen?
Ja, ne prenašam dolgočasnih filmov, v katerih avtor poskuša dati svoj pečat tako, da pušča mazohistično dolge kadre, ker bo nekdo to razglasil za umetnost.

Kateri od slovenskih filmov, ki so bili na sporedu lani, vam je ostal v spominu kot dober?
Ne vem. V Sloveniji je filmska produkcija takšna, da si v petih letih zapomnim en ali dva filma, pa je to že uspeh. Pogosto recimo ljudje rečejo, da je bil kakšen film na 50 festivalih. Festivalov je milijon in nanje vsak lahko prijavlja filme, obstaja pa celo računalniški program, ki film na festivale prijavlja sam od sebe. Ko delam film, nikoli ne razmišljam o žirijah, festivalih in kritikah, ampak hočem biti pošten do gledalcev in ljudi, katerih denar zapravljam. Pogosto slišim, da dobivam denar iz kulture. Jaz še nikoli nisem dobil nobenega denarja od kulture. V zadnji film Traktor, ljubezen in rock 'n' roll pa sem celo vložil lasten denar in upam, da bom vsaj pokril stroške.

Ko že omenjate Traktor, ljubezen in rock 'n' roll – kako se počuti režiser, ko sedem let nihče ne vidi njegovega filma?
Pri tem filmu je šlo narobe vse, kar je lahko šlo narobe. Nočem tarnati, ampak kdorkoli je imel pet minut časa, da bi naredil kaj proti temu filmu, je to tudi izkoristil. Tudi ko je film prišel ven, je šel iz kinematografov, ko je imel 49.500 gledalcev, kot da kdo ne bi hotel, da bi dobil še drugo rolo. A res ne bi rad tarnal. Imam dobre pogoje, vendar daleč od tega, da bi zapravljal denar davkoplačevalcev. Neki novinar, ki je hotel biti provokativen, mi je rekel, da delam družinske filme, češ da v njih vedno igra moja žena, celo hčerka je bila v enem kadru, pa naša pujsa in moji prijatelji, in sem odgovoril, da raje vidim, da družina naredi film, ki ga potem gleda vsa Slovenija, kot da vsa Slovenija da denar, pa ga nato gleda samo družina režiserja.

Zakaj pa žena ne igra v Čisti desetki? Ni prišla skozi avdicijo?
Ne. Tanja (Ribič, op. a.) me je, preden sva se zaljubila, najprej navdušila kot igralka, tako da o njej, ko delam, razmišljam kot o igralki, ne kot o ženi. Sicer je bila tudi povabljena v ekipo, a ker so snemanja še daljša kot pri Naši mali kliniki, mora biti nekdo z družino.

Kako pa je delati skupaj v smislu energije in tega, kako se prenaša od doma na sceno. Se recimo lahko doma spreta, pa sta na sceni okej?
Midva se ne prepirava ne doma ne na sceni. Ali je še kaj lepšega, kot imeti ljubljeno osebo s sabo čim dlje? V tem ne vidim nobenega problema in imam čisto vest okrog vsega, kar delam.

Enkrat ste dejali, da si za svoje filme nikoli ne namenjate glavnih vlog, ampak ste le zamenjava. Kako to, da ste v njih potem kar dvakrat imeli glavno vlogo?
Za Kajmak in marmelado ter za Traktor, ljubezen in rock 'n' roll pa tudi za predstavo Čas za spermembo sem mislil, da bo igral Magnifico, a si je vedno premislil. Nazadnje sem ga želel imeti v Traktorju in nato rekel še Janu Cvitkoviču, vendar je bil zaseden s svojim filmom.

Cvitkovič? Vam je bil všeč V leru?
Ja, pa če pomislite, jaz, Jan in Magnifico imamo nekaj skupnega.

Mogoče celo za Top listo nadrealisto?
Ja, Magnifico pa sploh.

Koliko igralskih agentov imate?
Dva. Enega za Italijo in enega za preostali svet.

In kateri vam priskrbi največ dela?
Italijanski, kar me tudi veseli.

Koliko let že delate v Italiji?
Zdaj že deset let, vse od Nikogaršnje zemlje.

Kaj vas je odvrnilo od Hollywooda?
Nič me ni odvrnilo. Če človek hoče biti v Hollywoodu, se mora temu posvetiti. Danes ne moreš imeti družine in svojega življenja ter obenem poskušati delati kariero v Hollywoodu. Tam se nič ne doseže zlahka. Tam se mogoče igra, da gre vse zlahka, vendar je zelo naporno in se je treba posvetiti samo temu in hoditi na tisoče avdicij. Jaz pa sploh ne hodim na avdicije.

Sploh ne?
Ne. Ko sem bil prejšnje poletje pri Bradu in Angelini, je bil Brad soproducent filma World War Z in mi je rekel, naj grem na avdicijo. Pa sem za štos šel. Ko sva se z režiserjem Marcom Forsterjem, ki je poznal nekaj mojih filmov, pogovarjala, sem mu rekel, da ne vem, kako to gre, ker še nikoli nisem bil na avdiciji, in mu je bilo to, da pri 50 letih še nikoli nisem bil na avdiciji, tako neverjetno, kot da bi bil na Luni.

Sliši se tako, kot da bi vam vloge padale z neba.
Ne, čeprav mogoče zveni tako. Večino časa porabim za družino in prijatelje, tako da se ne koncentriram preveč na to, da bi se grebel za vloge in hodil na avdicije. Če kaj pade, pade, pa tudi sicer ne sprejmem vsega, kar mi ponujajo.

Torej ne gre za to, da bi imeli odpor proti avdicijam?
Ko delam kot režiser, se avdiciji poskušam izogniti. Pri Čisti desetki sem prvič imel avdicijo. Nerodno mi je tako mučiti igralca. Slovenija je majhna in vsi se poznamo med sabo, ampak včasih brez avdicije ne gre.

Če vam je Danis Tanović odprl pot v Hollywood, kaj je potem za vas naredila Angelina Jolie?
Kaj je naredila? Ko malo razmislim, se mi zdi žalostno, da je po vsem, kar sem naredil, največ v moji karieri pomenilo to, da sem spoznal Angelino in Brada.

Ali na račun tega poznanstva ni bilo tudi več ponudb za filmske vloge?
Seveda, tudi na IMDB je skočil rating, ampak spet pademo v diktaturo statistike.

Filmska industrija je vedno tudi statistika. Če v Ameriki serija ni dovolj gledana, jo ukinejo ne glede na to, kako dobra je. Verjetno bo tudi Pop TV ukinil Čisto desetko, če ne bo dosegla določene gledanosti.
Upam, da za to ne bo potrebe.

Ne bo, ampak recimo. Takšne izjave bi prej pričakovala od režiserja, ki ima pet tisoč gledalcev.
Sam tega, kar bom gledal, ne izbiram po tem, kaj je bolj gledano. Vseeno na primer obožujem Charlieja Chaplina, ki je bil super gledan, pa je danes umetnost.

Potem lahko rečem, da bomo še nekaj desetletij tudi na vas gledali kot na slovenskega Chaplina?
Ne bi se primerjal s takšnim velikanom filma, ga pa res obožujem.

Ali trenutno kaj načrtujete kot režiser in igralec?
Konec oktobra v Italiji nadaljujem snemanje, ki smo ga začeli spomladi. Kot režiser pa vedno nekaj pišem, se pogovarjam, a “opušteno, opušteno”, nič takšnega, da bi bil pritisk.

Kaj pa Hollywood?
Zdaj sem bil v žiriji za emmyje, v kategoriji za komično serijo.

Koliko serij ste morali pogledati?
Okrog 20.

Pred parlamentarnimi volitvami ste zelo vidno podprli Zorana Jankovića. Kako to?
Bil sem eden od tistih 25 uglednih Slovencev, ki so Zorana Jankovića povabili, naj kandidira na parlamentarnih volitvah. Dokler ni postal župan Ljubljane, ni bila takšna, kot je zdaj, in sem pomislil, da bi to, kar je naredil iz Ljubljane, lahko naredil iz Slovenije, ter se odločil, da ga bom z drugimi uglednimi ljudmi povabil, naj kandidira.