Jedro razstave, ki bo na ogled v Muzeju novejše zgodovine Celje od 25. maja do 17. junija 2008, predstavlja izbor fotografskega gradiva, predvsem iz opusov Vojka Flegarja, Janeza Bogataja in Toneta Stojka. S fotografijami na razstavi sodelujejo še Siniša Lopojda, Tomaž Skale, Božidar Dolenc, Dragan Arrigler, Slobodan Milojković, Željko Jelenski in drugi.

Razstavljajo tudi Pankrti

Na razstavi bo mogoče videti tudi določen nabor dokumentacije ter predmetov, ki so jih prispevali člani skupine (Peter Lovšin, Bogo Pretnar, Grega Tomc). Razstavo spremlja katalog, za katerega so tekste prispevali glasbeni kritik in sopotnik Branko Kostelnik (Zagreb), član skupine in priznani sociolog dr. Grega Tomc ter uveljavljeni kritik mlajše generacije Igor Bašin.

"Legendarne" punk legende
Gre za skupino, katere pomen daleč presega zgolj glasbeno dimenzijo, saj so Pankrti pustili neizbrisen pečat med množicami mladih v bivši Jugoslaviji, v veliki meri pa so vplivali tudi na "slovensko pomlad". Bili so najvidnejši predstavniki punk gibanja v nekdanji državi, ob tem pa ne kaže spregledati njihove sočasnosti z dogajanjem v Angliji, ki so mu tako zgodaj sledili le redki v Evropi. Pankrti stojijo v presečišču kulturno-glasbene in politično-zgodovinske stvarnosti pomembnega obdobja novejše slovenske in evropske zgodovine, zato jih lahko obravnavamo kot relevanten fenomen tega časa.

Ko so 18. oktobra 1977 zarohneli ojačevalniki na moščanski gimnaziji in je pevec Peter Lovšin alias Perči Gnus zarjul: "Banda! Nobenega kurca nočem tle!", je bilo jasno, da se je v Sloveniji pojavila skupina, ki je radikalno prekinila dotedanjo rockovsko prakso. Kmalu po nastanku Pankrtov je v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Pulj …) vzniknila nova scena, ki so jo poleg glasbenih skupin definirali nova koncertna prizorišča, klubi, mediji, slog oblačenja in podobno. Del fotografskega in dokumentarnega gradiva na razstavi ilustrira tudi ta širši kontekst.

Pomemben Flegarjev opus
Zlasti z začetka delovanja skupine ni ohranjenega veliko gradiva, zato je opus Vojka Flegarja, sopotnika skupine, toliko pomembnejši, postavlja pa tudi določena vprašanja. Dejstvo je namreč, da večine tedaj uveljavljenih fotografov progresivna rockovska scena ni zanimala. Zlasti med priznanimi dokumentaristi pogrešamo ohranjeno koncertno punk-rockovsko dogajanje na celuloidu. Seveda takrat vsaj pri nas še ni bilo specialistov za ta podžanr dokumentarne fotografije, ki danes privlači toliko fotografov. Pomenljivo je, da je duha začetnega punka najbolje ujel ravno Flegar, amaterski fotograf, ki pa je imel pravi občutek za dinamičnost in rudimentarnost svojih motivov.