Nikoli se nisi uklonila sistemu, ki nas vkalupi v redno službo, nesrečna razmerja in ustaljen urnik. Čeprav si na družbenih omrežjih pogosto opisovala preizkušnje, ki ti jih je prineslo življenje, se nisi vdala v usodo in predstavljam si, da je rezultat tega tudi tvoja prva pesniška zbirka ...

Preizkušnje v življenju so neizogiben del posameznikovega obstoja, naši pogledi in odzivi nanje pa so tisti, ki določajo, kaj bomo z njimi storili. Jaz preizkušnje sprejemam kot izziv, priložnost za spremembo, za učenje, za poglobljeno razumevanje sebe, svojih strahov, omejitev, s tem pa tudi raziskovanje svojih meja in razvoja notranje moči. Prisilijo nas, da razmislimo, kaj je v življenju zares pomembno, da pretehtamo svoje vrednote in prioritete, da najdemo nove poti. Res je, da nikoli niso enostavne, s seboj prinašajo tudi bolečino, vendar pa se skozi njih preoblikujemo in so zato dragocen del našega 'potovanja'. Biti ljubeče prisoten v najbolj ranljivih trenutkih. Vse to mi daje vrednost življenju. Zgolj trenutek. Ko se človek lahko v svoji bolečini nasmeji in reče: "Še živim". Zbirka ni rezultat tega, da sem zvesta sebi, bi rekla, da je nov začetek. To do sedaj je bil le trening, ha ha. Z naslovom Še živim sporočam, da ne glede na to, kaj vse se nam je zgodilo v življenju, koliko bolečine smo čutili ali jo še čutimo, kolikokrat smo 'umrli', še vedno smo tukaj, še živimo. In vsaka bolečina se z dovolj ljubezni nekoč spremeni le v izkušnjo, ki nas je oblikovala in pripeljala bližje k sebi. V ljubezen. 

Da ti je pisanje pesmi blizu, je nakazovala že skladba, ki si jo ustvarila za Neisho. Je zbirka nekakšno logično nadaljevanje?

Pesmi so nastajale in zorele z mano sedem let. Skladba Breza je le ena izmed njih, v katerih je Neisha prepoznala potencial čutne balade in jo uglasbila, za kar sem ji iz srca hvaležna, saj besede, ko jih oblečeš v glasbo, zrastejo v povsem novo dimenzijo. 

Koliko pesmi temelji na tvojih osebnih dogodkih, izkušnjah?

Glavna tema zbirke poezij so partnerski odnosi. Razhodi, srečevanja, zbliževanja, zlomljena srca. V njih sprašujem vprašanja, ki jih nočemo slišati, z njimi trkam na vrata resnice, če jih bo bralec odprl, je na njem. Pesmi so pisane tako v ženski kot moški osebi, povedo neizrečeno. Koliko je mojih osebnih? Mnogo in nobena. (smeh) Ne gre za avtobiografsko zgodbo, zagotovo pa sem jih čutila, mnoge od njih tudi (do)živela, mnoge pa so zgolj zrcalo časa v katerem živimo, ko hodimo drug mimo drugega, se pretvarjamo, se ne vidimo in ne slišimo. Kot v pesmi Tujca, ki pravi  "Kdo sva midva, ki se ljubiva? Kdo sva midva, ki naju ni? Kdo sva midva, ki še vztrajava? Kot muha na dreku starem tri dni." 

Marsikdo mi je očital, kaj se grem ob dveh majhnih otrokih in sama, a sem nekako zaupala, da se bo vse uredilo in do sedaj se še vedno je. Ni pa enostavno verjeti v to, ko se nimaš za oprijeti niti za eno stabilno bilko v življenju razen svojo lastno in to je vse kar potrebuješ, da v težkih trenutkih preživiš. Imaš sebe in to je dovolj. No, od takrat ne hodim več v službo, delam pa še. (smeh)

Tvoji spletni prijatelji vemo, da brez dlake na jeziku opisuješ tudi težke življenjske trenutke, kot je ločitev, iskanje stanovanja, menjava službe, iskanje dela, ki pa so tudi dokaz, da zvestoba sebi naposled obrodi sadove. Danes namreč počneš stvari, ki niso zgolj služba, drži?

Nikoli nisem hodila v službo. Edinokrat ko sem, pol leta redno v pisarno od jutra klasičnih 8 ur s pol ure malice, sem zbolela. Telo se je uprlo, ker sem se tam počutila kot uvela roža v lončnici, ki je nihče ne zaliva. Pa ni težava 8-urni delovnik, kot svobodnjakinja pogosto delam še več, tudi takrat, ko imajo tisti, ki hodijo v službo, počitnice in praznike. Šlo je zgolj za to, da sem delala za preživetje, le za denar, brez kakršnekoli volje, motivacije, veselja. Delo samo po sebi ni bilo naporno, a zame ni bilo kreativno, bilo je prazno in me ni izpolnjevalo. Ko sem dobesedno obležala, sem kljub temu, da nisem imela plana B, dala odpoved in ponovno pristala na "svobodi". Marsikdo mi je očital, kaj se grem ob dveh majhnih otrokih in sama, a sem nekako zaupala, da se bo vse uredilo in do sedaj se še vedno je. Ni pa enostavno verjeti v to, ko se nimaš za oprijeti niti za eno stabilno bilko v življenju razen svojo lastno in to je vse kar potrebuješ, da v težkih trenutkih preživiš. Imaš sebe in to je dovolj. No, od takrat ne hodim več v službo, delam pa še. (smeh)

Koliko poguma si rabila, da si se uprla družbenim smernicam in sledila svojemu srcu. Sploh, ker si tudi mama in so tvoje odločitve vplivale tudi najnu?

Še vedno živim v sistemu, v katerem plačujem davke, (pre)visoke najemnine, tako da ne vem, če sem se ravno čemu uprla. Če bi se, bi živela nekje sredi gozda, umaknjena od civilizacije in sveta, v samooskrbi, dokler pa koristim bonuse, ki jih ponuja družba in uživam v tej coni udobja, nisem nič kaj posebnega. Bi rekla, da sem le izbrala drugo pot, ki pa jo res marsikdo vidi kot pogumno. Živeti v negotovosti, slediti temu, kar čutiš, da je prav, pa četudi te hočejo vsi prepričati drugače, zaupati, da si podprt in da kar ti je namenjeno se bo zgodilo - nekateri temu rečejo pogum, nekateri norost. Resnica je najbrž nekje vmes. Otrokoma želim dati le mamo, ki je iskrena, v prvi vrsti s sabo, nato z vsemi ostalimi. Zavedam se odgovornosti, da v svojih odločitvah nisem sama in bodo vplivale tudi na njiju, a kot sem že prej omenila, kjer zaigra srce, je vedno prav, četudi na začetku morda ne izgleda tako. Ti veš. 

Kaj učiš svoja otroka, se strinjaš, da je zgled najboljša lekcija?

Svoja otroka učim točno to, kar živim tudi sama. Dovoliti si čutiti vse. Izraziti. Tudi, če boli. Ne ugajati, se pretvarjati. Samo biti. Jasno povedati svoje mnenje, sedaj, ko sta že najstnika, prevzeti odgovornost. Biti sočutna do vsega, kar nas obdaja, postaviti jasno mejo in opozoriti, ko jo kdo prestopi, biti spoštljiva. Žal jima, tako kot pogosto tudi meni, ni enostavno, saj naša družba ni takšna. Kvečjemu obratno, zato včasih pomislim, kako sem jima s tem otežila življenje, da sem prestroga s svojimi načeli, a obenem se ob tem zavedam in dopuščam, da na določene stvari nimam vpliva, da ju ne vzgajam sama, ampak so tu prisotni še mnogi drugi dejavniki, da bo tudi njima kdaj "spodrsnilo" in da je to čisto normalen proces odraščanja. Tudi sama sem le človek, z vsemi svojimi izzivi, zato pred njima ničesar ne skrivam in se ne kažem v svoji superiornosti, ker bi to bila ena velika laž. 

Morda se čudno sliši, a večji prijatelj kot si s smrtjo, si tudi z življenjem, zato priporočam, da se ljudje čimprej spoprijateljijo z dejstvom o tem, da smo vsi minljivi, saj se marsikdo obnaša, kot da bo večno živel. V tem življenju ne (smeh).

Marsikdo ne ve, da nisi vpeta le v medijski svet, kot novinarka, pr-ovka, tekstopiska, pač pa sodeluješ tudi v društvu Hospic. Kakšno dimenzijo ti daje to udejstvovanje?

Tako je. V Slovenskem društvu Hospic sodelujem kot prostovoljka in njihova predstavnica za medije. Morda se čudno sliši, a večji prijatelj, kot si s smrtjo, si tudi z življenjem, zato priporočam, da se ljudje čimprej spoprijateljijo z dejstvom o tem, da smo vsi minljivi, saj se marsikdo obnaša, kot da bo večno živel. V tem življenju ne (smeh). Ljudje, ki smo prisotni z bolnimi, umirajočimi in njihovimi svojci, gremo skozi različne delavnice, na katerih se učimo, kako biti ljubeče prisoten. Sama še nisem opravila vseh, a sem kot medijska predstavnica prisotna preko zgodb in projektov, s katerimi si želimo detabuizirati smrt in ljudem prikazati pomembnost delovanja društva, saj sta umiranje in žalovanje procesa, kjer človek potrebuje sočutno podporo. 

Ob vseh vlogah, ki jih opravljaš, kaj pa najraje narediš zase, je to ravno branje in pisanje poezije?

Sama najraje preživljam čas brez digitalnih motilcev v naravi, gozdu. Veliko sem rada sama. V tem prostoru samosti se zgodi poezija, um si spočije. Tu se rojevajo nove ideje. Narava me očisti navlake mesta, miselne nesnage, zato se potrudim, da si vsak dan vzamem čas za ta "odklop", ki je v resnici "priklop". Sedaj, ko smo se preselili na podeželje, je to dosti lažje in živimo z naravo, obdani z divjimi živalmi, tudi otrokoma to odgovarja. Polnijo me tudi naša druženja ob rekah, naravnih vrelcih, kuhanje, ples, vse, kar te postavi v trenutek tu in zdaj. 

Na svoje pisanje si dobila tudi zelo lepo popotnico velikana domače poezije, nam lahko o tem razkriješ, kaj več?

Globoko hvaležna sem, da se je na moje povabilo k spremni besedi poezij odzval Vinko Moderndorfer. Rada sem ga prebirala že v srednji šoli in sem kar nekaj časa zbirala pogum, da sem ga prosila, če bi "vrgel uč" na moje pesmi. Nisem imela niti njegovega kontakta, a glej ga zlomka, po čudnem slučaju, za katerega vem, da to ni, sva se srečala na gledališki predstavi Lare Jankovič. Zdaj ali nikoli, stopila sem do njega, ga iskreno prosila in tako čez nekaj časa od njega dobila tekst, ki me je od ganjenosti spravil v solze. Preden sem mu poslala moški del poezij, sem še veliko spremenila, spisala na novo, za kar me je, nevede, opogumil prav on. Če bom imela kakšen slab dan, kar bo zagotovo, bom prebrala samo njegovo spremno besedo, ki me bo spomnila, kdo zares sem. "Krvavo iskrena poezija v času laži in sprenevedanja" je naslovil moje poezije in me že s tem 'razmontiral'. 

Kaj pa večna tema, ljubezen. Sta vidve na ti? Kaj ali koga si želiš zase? 

Sva, pa še kako sva. (smeh) "Ko bi ne bila spoznala, kaj je ljubezen, bi te želela le zase. Moja bila bi tvoja mehka sočna usta, ki so mi slekla kožo s poljubi in me srkala vase," se začne ena od pesmi. Vzela sem si veliko časa za raziskovanje sebe, odnosov, kdo sem, kam si želim iti in s kom. Verjamem, da vsakdo vstopi v naše življenje z namenom. Večinoma gre za lekcije, ki jih potrebujemo, da pridemo do spoznanja, da smo mi sami ena velika ljubezen, a do takrat mora pasti ogromno iluzij in sneti moramo rožnata očala. Včasih sem imela idejo o ljubezni, vsaj o tej, o kateri me sprašujete, danes pa vem, da ko mi bo prišla naproti, jo bom prepoznala in to mi je dovolj. Vse ob svojem času, pa tudi, če ne.