"Danes mineva eno leto od najtežjega dneva v mojem življenju. Dneva, ki se ga spomnim mnogo preveč, da bi se ga hotela zavestno spominjati. /.../ Če bi se uspela prej sprijazniti, da bo to dan slovesa, da je to trenutek, ki je neizogiben, bi naredila drugače,“ je svoj zapis o očetovi smrti začela radijska voditeljica Tanja Kocman, ki že eno leto "potlačuje nekatere dogodke tistega dne".

Razočarana nad zdravnico

Tanja pravi, da je imela 34 let najboljšega očeta na svetu, in da je bil dan njegove smrti še bolj grozen zaradi zdravnice, ki se je neprimerno vedla. "In ta zadnji dan, ta prekleti 28.3 2019, mi, nama, tega nikoli ne bo vzel. Bo pa ostal za vedno v mojih mislih. Vedno bom premlevala zadnje dogodke, vedela, kaj smo zadnji dan jedli, kaj sem imela oblečeno, kaj so bile zadnje besede. Vedno bom vedela, kako neizmerno ogabno se je obnašala zdravnica, ki je tisti dan stopila v našo hišo. Kako brez vsakega občutka za človeka so med nama z mamo hodili ljudje, ki bi naj reševali, ki bi naj razumeli, ki bi naj vedeli, da tudi, če se morajo zaradi lastne psihe distancirat, da bodo tudi enkrat sami soočeni z izgubo. In hotela sem o tem govoriti javno, hotela sem kasneje do te zdravnice, ki se je tako nesramno pogovarjala z mojo mami v tem najtežjem trenutku in ji povedat, da bi na njenem mestu opravljala še samo pisarniška dela. Da jo preziram zavoljo tega, da ni zmogla biti človeška v situaciji, ki nas čaka vse. Mogoče ne na tak način, a zagotovo pa. In, da ona nikoli ne bi smela vstopit v dom nikogar in biti oseba, ki izreče besede, ki te za zmeraj spremenijo. Ona ne. A nisem,“ je v zapisu na svojem blogu zapisala naša voditeljica in dodala, da jo spomin na dogajanje tistega dneva še vedno zelo boli in tako bo verjetno tudi ostalo. "Bolela bo vsakega 28. marca, ko bom stala sredi dnevne sobe in se spomnila trenutka, ko sem razumela, da je to to. In mogoče bi morala narediti korak več, povedati javno, kako zelo je pomembno, da te v takih situacijah srečajo pravi ljudje, ne roboti, ne hladne ženske, ki očitno nimajo družine in ljubezni.“

Tanja tudi zapisala, da čas ni zacelil rane, in da ne mine dan, ko se ne bi spomnila na očeta. "Verjetno mine kak dan, ko se ob tem ne jočem, a iskreno povedano je teh še vedno malo. In ne hodim na pokopališče, ker ne morem. Sovražim ta napis z njegovim imenom na tem marmorju, sovražim spomin na to, kako sem klicala, da ga je potrebno naredit. Moj ati je povsod, a tam ne. In vidim ga, vem, kako prizadeto to zveni, a jaz ga vidim. Ko pridem v dnevno in pogledam na kavč, na tisto mesto, kjer je vedno sedel. Ko sprejemam odločitve, ki so morda vprašljive narave in me z rahlim cinizmom pogleda. Vidim ga  na vrtu, kjer je obrezoval brajde in vidim ga medtem ko igramo remi. Pa opravičim se mu, ko naredim nekaj, kar vem, da bi bilo mimo njegovega principa.“