Ob vsaki Evroviziji se pojavi neizbežna dilema, ali se na njej želimo uvrstiti čim bolje ali bi radi v prvi vrsti predstavili nekaj našega, slovenskega. Katera vizija je prava? Sama se nagibam k drugi, pa ne toliko zaradi nekih hudih patriotskih čustev kot zaradi dolgočasnosti, v katero se praviloma izrodi večina pesmi, ki naj bi bile tipično evrovizijske.

Ni čudno, da so bile v zadnjih letih bolj uspešne tiste z etno pridihom. V tej luči je naša letošnja predstavnica boljša izbira kot lanska (hiter test: lahko izstrelite, katera je to bila?). A glasovalni sistem in prevladujoč okus našim Heidi in Aerosmith, kot so jih v Oslu poimenovali, pač nista bila naklonjena.

Toda. Če je Evrovizija glasbena predstavitev držav, se danes zvečer, ko naših ne bo več, lahko kratkočasite z ugibanjem, kakšno mora biti vzdušje na primer v Srbiji, ki se identificira z Bregovićevim turbo popom in tako posebnim pevcem, da ga ne moreš nehati gledati. Ali kako je v Nemčiji, ki stavi na angleško popevčico, o kateri na nekem forumu berem, da ni nič posebnega, da pa pevka deluje, kot da je igrala v porniču. So torej Srbi postali še samozavestnejši, pregovorno hladni Nemci pa nenavadno sproščeni? In kako, mislite, so Slovenijo ob Narodnozabavnem rocku v četrtek videli drugi? Smo Slovenci v njihovih očeh pogumni in originalni ali nas vidijo zataknjene v nekem preteklem času? Hm.