Kakšno leto je za vami? Bi kaj spremenili?
Niti ene stvari ne bi spremenil. Bilo je verjetno najbolj burno in neverjetno leto mojega življenja. Veliko se je zgodilo – izdal sem prvi album, razprodal prvi veliki samostojni koncert Dalmatinska noč, nastopil na Splitskem festivalu ...To leto si bom za vse čase zapomnil. 

2020 se je začelo delovno. Približuje se Valentinov koncert v Cvetličarni. Kako se nanj pripravljate?
Delo se je začelo že to soboto, sedaj pa me vsak vikend čakata dva koncerta. Nekaj posebnega pa so ti vmesni koncerti, kot je na primer ta v Cvetličarni 1. februarja. Za obiskovalce koncerta pripravljamo neko posebno zgodbo, kaj točno, naj ostane še skrivnost.  Med konci tedna smo tako na koncertih, med tednom pa na vajah. 

Kako pa vzdržujete telesno kondicijo?
Trudim se, da se zdravo prehranjujem in da dovolj spim. Zdi se mi, da je to najbolj pomembno. Potem pa poskušam najti čas za plavanje in obisk fitnes centra.

Kakšni občutki vas prevevajo, ko na odru pod sabo gledate vzhičeno množico ljudi, ki jo verjetno sestavljajo predvsem ženske?
Prijetno je, komu ne bi bilo prijetno. Ko me vprašajo, kako se počutim, ko vidim, koliko ogledov ima moj spot na YouTubu, jim odgovorim, da me veliko bolj zadovoljuje pogled na ljudi, ki na mojih koncertih prepevajo moje pesmi. Občutek, ko vidiš ljudi, kako histerično kričijo tvoje ime in pesmi, je neverjeten. To mi daje energijo za nadaljnje delo. 

Vas je bilo zaradi te histerije kdaj strah?
Ne. Imam pa pred vsakim nastopom še vedno pozitivno tremo. Če je nimaš, nisi tako zavzet, nisi dovolj osredotočen. Neki pozitivni strah mora biti prisoten.

Lahko z našimi bralci delite kakšno anekdoto ali negativno izkušnjo z oboževalko?
Na srečo imam predvsem lepe izkušnje. Kdaj pa kdaj sicer dobim kakšno neprimerno pismo, iz katerega bi se dalo sklepati, da sem s to oboževalko poročen … Bilo je tudi nekaj negativnih situacij. V zadnjem času je moja največja težava ta, da se ljudje pripeljejo do moje hiše in tam kričijo pred oknom. Doma pa bi res rad imel mir.

Kako pa na to gledajo domači?
Moja partnerka se tudi ukvarja z glasbo in to razume. Če tega ne bi razumela, bi težko živela s pevcem. Logično pa je, da ti obiski na domu vznemirijo tako mene kot tudi njo. 

Je bilo treba kdaj poklicati policijo?
Za zdaj še ne. Pred tremi leti sem se zaradi spletnega nadlegovanja sicer posvetoval z bratrancem, ki je policist. A do prijave ni prišlo.

Pravijo vam ljubljenec ženskih src, na portalu Zadovoljna ste na lestvici najbolj seksi Slovencev zasedli 2. mesto. Kaj vam pomenijo takšni nazivi in kako jih komentirajo vaši domači?
Meni je zaradi teh nazivov kar malo nerodno. (smeh) Seveda je tudi to pohvala. Občutek je prijeten in mi daje motivacijo, da grem še pogosteje na fitnes in plavanje. Moje domače pa ti nazivi zabavajo. 

Uspešni pa niste le v Sloveniji, ampak tudi pri naših sosedih. Kako se publiki razlikujeta?
Na koncertih so ljudje povsod popolnoma sproščeni. Takrat se ne razmišlja o kreditih, politiki, lizingih, najemninah, ampak le o tem, da se imajo lepo. Ko sta prisotna zabava in dobra glasbe, so ljudje tako pri nas kot tudi drugje super razpoloženi. Pred prvim nastopom na Hrvaškem me je bilo zelo strah, da me ne bi dobro sprejeli. Strah je bil odveč, sprejeli so me za svojega.

Verjamete v usodo? Se morate kdaj uščipniti, da zares dojamete, kaj vse ste že dosegli?
Delno verjamem v usodo, da se neke stvari v vesolju poklopijo in se nekaj zgodi. Velikokrat se moram uščipniti. Se pa ne poglabljam v preteklost in pretekle uspehe, ampak sem osredotočen na sedanjost in na cilje v prihodnosti. 

Zakaj prepevate v hrvaškem jeziku? Načrtujete kakšno pesem v slovenščini?
Za to so malo krivi moji starši. Doma smo poslušali Oliverja Dragojevića, tudi na morju. To se mi je vtisnilo v spomin. Že v svojem prvem bendu sem pri 14. letih večino pesmi pel v hrvaškem jeziku. Sledim temu, da je treba delati tisto, kar čutiš in jaz se počutim bolj domače, če prepevam v hrvaščini. Za zdaj tako ne načrtujem pesmi v slovenskem jeziku. 

Lani smo veliko pisali o vaših prigodah med snemanji spotov. Med drugim ste skoraj razbili milijon evrov drag čoln. Kaj vam je takrat šinilo skozi misli?
'Fu**, ne me je**.' (smeh) Razmišljal sem, kakšen kreten moraš biti, da daš ročico v napačno prestavo – zapeljal sem namreč vzvratno namesto naprej. V drugem trenutku sem razmišljal o stroških, nato pa sem si oddahnil, da je čoln zgrešil pomol. Za dva centimetra! 

O čem ne bi nikoli peli?
O eskort dekletih, drogah, orožju … Temah, ki niso primerne za mlajše poslušalce. 

Vaša mama je nekdanja pevka. Kaj je najboljši nasvet, ki ste ga dobili od nje?
Na srce mi je položila, da moram ne glede na to, kam me ponese slava, ostati takšen kot prej. Zato poskušam ostati ljudem čim bolj dosegljiv. 

Mnogi ne vedo, da Luka Basi ni vaše pravo ime, ampak umetniško. Kako ste izbrali to umetniško ime?
Starši so mi dali ime Matej Prikeržnik. Ime Luka Basi pa smo skupaj izbrali. Na Talentih sem se predstavil s pesmijo Lutka. Ljudje so na ulici za mano kričali: „Lej ga, lutka lutka.“ Tako smo prišli na ime Luka. Kdo se je spomnil priimka, pa ne vem več. Na koncu sem izbiral med dvema opcijama – na mizi je bilo tudi ime Teo – in izbral sem Luka Basi. Sedaj sem tudi uradno spremenil ime, in sicer v Luka Basi Prikeržnik.

Kaj najraje počnete, ko imate čas zase?
Rad grem na sprehod v naravo in se družim s prijatelji. To mi veliko pomeni.

Nekoč ste igrali odbojko, a ste morali sanje o profesionalni karieri zaradi poškodbe hrbtenice opustiti. Kako hudo je bilo to za vas?
Kar hudo. To je bila velika prelomnica v mojem življenju. Treniral sem jo 15 let in bil sem član slovenske mladinske reprezentance. Zaradi težav s hrbtenico sem moral te sanje opustiti. Ne moreš z glavo skozi zid … Takrat se je začela moja glasbena pot vzpenjati, tako da sem odločitev, da neham s športom, lažje sprejel. Kljub temu je težko. Z veseljem pa spremljam svoje bivše soigralce, ki zmagujejo. 

Kašno je vzdušje med slovenskimi glasbeniki? Se podpirate? Werner je za naš portal povedal, da obstaja med glasbeniki zavist in tudi poskusi sabotaže ... 
Moje izkušnje so pozitivne. Res je, da sem nekajkrat naletel na kakšne objave in komentarje, ki bi jih lahko označil za sabotiranje. Vsaj za enega vem, da je prišel od glasbenika. Ni šlo za ravno zlonameren komentar, ampak zapis, ki ni bil na mestu. Kjer vadim jaz, vadijo tudi drugi glasbeniki, s katerimi super shajam. Med odmori kaj spijemo, se pogovorimo … Mislim, da ni neke pretirane zavisti.

Pa verjamete, da obstaja zavist?
Ja, Wernerju verjamem. Čisto možno je, da se med vajami dobro razumemo, ko pa gre vsak svojo pot, pa se plošča lahko obrne.