Jon, prvič ste nastopili v Šibeniku (festival Terraneo). Kakšni so bili občutki?
Razpoloženje je bilo super. Najraje nastopam na novih prostorih in pred ljudmi, ki nas morda še nikoli niso poslušali. Sicer pa vsak koncert šteje in je enkraten dogodek. Koncert je interakcija med skupino in občinstvom. Radi imamo naelektreno občinstvo.

Kdo pa so vaši oboževalci?
Težko rečem. Smo skupina, ki je na sceni od leta 1991. Za nami so številni koncerti in pred nami prav tako. O oboževalcih sploh ne razmišljamo.
Ste tik pred izidom novega albuma Meat and Bone.
Tako je, album izide 17. septembra. Vse pesmi na njem smo napisali že dobro leto nazaj, ga oktobra posneli in januarja dokončali, vendar se je vse skupaj nekoliko zavleklo. So pa nove pesmi že del našega koncertnega repertoarja.

Nam zaupate še kakšno podrobnost v povezavi z albumom?
Pri svojem ustvarjanju še vedno slavimo rock 'n' roll. To počnemo vso našo kariero. Tema, ki se vije skozi nov album, se dotika staranja, saj smo navsezadnje stara skupina.

V skupini The Jon Spencer Blues Explosion (JSBE) ste vi, Judah Bauer in Russell Simins že dve desetletji. Kako se razumete, so kakšne napetosti?
Seveda so, a stvari rešujemo sproti. Med sabo se zelo dobro razumemo in spoštujemo.

V nekem obdobju ste JSBE sodelovali z R. L. Burnsidom in posneli album A Ass Pocket of Whiskey.
To je bilo fantastično obdobje za skupino. Leto in pol smo preživeli v družbi Burnsida in drugih velikih mož bluesa iz severnega Mississippija. To, da smo lahko po svetu igrali z našimi idoli, je bila velika sreča. Druženje z Burnsidom je naši skupini dalo usoden pečat. Blues je oralna tradicija, ki se prenaša iz roda v rod, in tudi mi bomo poskrbeli, da gre zgodba naprej.