Jutro se je pravkar prebujalo, kava pa je dišeče vabila k razmisleku ob sobotno postavljenem pogrinjku. V kuhinji je bila še tišina, ko se je skozi rahlo priprta balkonska vrata zaslišal prvi avtomobil. Sesalec je bil že pripravljen sredi hodnika, posoda prejšnjega večera je bila še zložena v pomivalnem stroju, pralni stroj pa je že zaključil s pranjem belega perila. Sobota je bila kot nalašč za hišna opravila. Takrat pa je pri vratih pozvonilo. Na pragu hiše je stala prijateljica iz šolskih dni. Zaprli sva vrata in jo srečni in nasmejani pobrisali na sprehod. Hiša pa se je od daleč svetila v soncu brez prahu in pisanih krp. Sobota je postala najina.