“Danes je zame zelo kompliciran dan, tako kompliciran, da sem se večkrat vprašal, ali ne bi bilo bolje, da za nekaj dni izginem,” je ob včerajšnji predpremierni projekciji dokumentarnega filma 20. stoletje Jurija Gustinčiča, ki bo na prvem programu TV Slovenija premierno na ogled jutri ob 20. uri, povedal starosta jugoslovanskega in slovenskega novinarstva, 90-letni Jurij Gustinčič.
O sebi nimam tako visokega mnenja, kot sem ga slišal, kajti pripadam poklicu, kjer je vedno treba ohraniti določeno skepso.
“Seveda sem pretresen, da se je zbralo toliko ljudi in da tako mislite o meni,” je odgovoril na hvalospeve, s katerimi sta dokumentarec, ki si ga je v Kinodvoru med drugim ogledal nekdanji predsednik države Milan Kučan, pospremila generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli in direktor Televizije Slovenija Janez Lombergar. In poudaril, da o sebi nima tako visokega mnenja, “kajti pripadam poklicu, kjer je vedno treba ohraniti določeno skepso, tudi glede dogodkov in osebnosti. Če gledam nazaj, se najraje spominjam tistih trenutkov, ko sem o kakšni osebnosti, ki so jo zelo povzdigovali, malce podvomil, in nasprotno. In s tem stališčem do sveta in življenja se bom tudi poslovil”.
"Za eno življenje je dovolj, da doživi zmago in
propad komunizma," v filmu pravi Gustinčič.
(Foto: osebni arhiv)
“Brskala je, da mi je bilo že skoraj nerodno”
Film, ki ga je Filli opisal kot učna ura profesionalnega novinarstva, iz katerega bodo črpale znanje tudi prihodnje generacije, Lombergar pa kot lep primer tega, kako se je Jurij Gustinčič zarisal v čas, je režirala Polona Fijavž, s katero Gustinčič v zunanjepolitični redakciji sodeluje že kakšnih deset let. “Idejo za film je Polona dobila že zdavnaj in jo potem nosila v sebi ter čakala na pravi trenutek. Ta pravi trenutek je prišel zdaj, pred enim letom. Vrgla se je na delo in se zelo potrudila, ker je brskala po mojem življenju tako, da mi je bilo že skoraj nerodno,” o filmski analizi svojega lika in dela meni Gustinčič.
Avtorica 80-minutnega dokumentarca največ pozornosti namenja njegovemu sodelovanju z beograjsko Politiko, za katero je pisal 14 let. “Polona je našla neke moje članke, ki se jih sploh ne spominjam več in ki sem jih čital, kakor da čitam nekega tujega avtorja. Sploh se nisem zavedel, da je to moje,” o tem, kaj je med nastajanjem filma presenetilo njega, pravi Gustinčič, ki kot enega od svojih najpomembnejših obdobij izpostavlja Češko pomlad, pred tem pa poročanje iz Londona in nazadnje “kot krono vsega” Ameriko. In kaj bomo o novinarju, ki meni, da se ni veliko spremenil, izvedeli iz filma? Kot pravi sam, bomo najbrž ugibali o njegovem značaju: “Mislim, da nikoli nisem šel v nobene ekstreme in da sem bil vedno v neki sredini.”