Foto: Steve McCurry Steve McCurry Na Ljubljanskem gradu bodo do 17. junija na ogled dela znamenitega ameriškega fotografa Steva McCurryja (na fotografiji), ki svoje fotografije v Sloveniji razstavlja prvič, čeprav to ni njegovo prvo srečanje s Slovenijo. Tu je bil namreč že leta 1989, ko je moral za revijo National Geographic fotografirati Jugoslavijo, poleg tega, da mu je bila Slovenija od vseh jugoslovanskih držav najbolj všeč, pa si jo je zapomnil tudi oziroma predvsem po tem, da se je od blizu srečal s smrtjo, ko je z manjšim zasebnim letalom strmoglavil v Blejsko jezero. "Ko se je letalo bližalo vodni gladini, sem se zavedel, da bom umrl, in pomislil, kako grozno je umreti na ta način," je Curry opisal blejsko nesrečo in srečo, da jo je preživel kljub februarskemu mrazu in dejstvu, da med padcem ni znal odpeti varnostnega pasu.

Največji uspeh preživetje in portret deklice

To, da je preživel tako dolgo, 62-letni fotograf uvršča v vrh svojih uspehov, saj ostaja živ tudi po več kot 30 obiskih Afganistana, kjer "se vedno zavedaš, da stvari v vsakem trenutku lahko gredo narobe", medtem ko kot enega od največjih dosežkov opisuje fotografijo 12-letne afganistanske deklice, ki jo je leta 1984 posnel za National Geographic. Podoba zelenooke Šarbat Gula je namreč postala eden od najslavnejših portretov v zgodovini fotografije, z donacijami, ki so prispele na njen račun, pa je National Geographic v Kabulu med drugim odprl šolo za okoli 300 deklet. Pred desetimi leti se je McCurry z deklico, tedaj pravzaprav že žensko, srečal znova: "Meni je bilo srečanje v veliko olajšanje, bil pa je tudi velik šok, da sem jo videl kot odraslo žensko, ker sem nekako pričakoval, da bo v sobo stopila stara toliko, kot je bila, ko sem jo fotografiral."

Pri nas spet septembra

Razstava na Ljubljanskem gradu bo po besedah McCurryja, ki bo Slovenijo obiskal še 23. septembra, ko se bo udeležil dobrodelne večerje, pregled njegove celotne kariere oziroma fotografij, ki jih ima sam za svoje najboljše fotografije. "Rad imam kraje, ki obdržijo svojo unikatnost, individualnost. Druga stvar, za katero upam, da jo moje delo prikazuje, pa je neka skupna človeškost," svoje delo opisuje McCurry, o tem, kaj hoče ujeti na portretih, pa pravi: "Občasno vidim koga, ki se mi zdi nenavaden in zanimiv, ter preprosto poskušam prikazati njegovo osebnost in to, kar me na njem 
fascinira."