Sredi temne noči, ko sleherni otrok in odrasli trdno spi, se na plano priplazijo temačne sile in si podjarmijo svet. Tako so vsaj poučili desetletno Zofko, ki prebiva v londonski sirotišnici. Medtem ko ostala dekleta v spalnici plujejo skozi svoje sanje, si Zofka drzne prekršiti eno od mnogih pravil upraviteljice sirotišnice – skobaca se iz postelje, si natakne copate, se nagne skozi okno in si ogleda, kako je svet videti ob uri čarovnic. V nekoliko srhljivi srebrni mesečini so ulice, ki jih pozna, videti precej pravljične in iz teme se nenadoma prikaže nekaj visokega. Silno visokega. Tisto »nekaj« je velikan, ki Zofko pograbi in jo odnese s seboj v daljno deželo. A na Zofkino srečo gre za velikega dobrodušnega velikana, ki ni prav nič podoben svojim rojakom v Deželi velikanov. Pri svojih sedmih metrih, gromozanskih uhljih in pretanjenem čutu za vonj je prikupno zmeden in se večinoma drži zase; njegovi bratje so dvakrat večji od njega in vsaj dvakrat bolj strašni, poleg tega pa je znano, da jedo človeško meso, medtem ko je Zofkin velikan vegetarijanec.

Velikan jo vzame s seboj v Deželo sanj, kjer zbira sanje in jih pošilja otrokom, njej pa razloži čarobnost in skrivnostnost sanj. In ker sta doslej na svetu oba živela čisto sama in osamljena, se med njima hitro splete naklonjenost. Toda Zofkina prisotnost v Deželi velikanov nehote pritegne pozornost ostalih velikanov, ki postajajo vse bolj nadležni. Zofka in njen novi prijatelj se kmalu odpravita v London, da kraljico posvarita pred pretečo nevarnostjo, a jo morata najprej prepričati, da velikani sploh obstajajo. Družno se domislijo načrta, kako se za vselej znebiti te velikanske nadloge.

Film v kina prihaja jutri.