Vse od leta 1946 nagrade Prešrnovega sklada pretresejo slovenski kulturni prostor. Ne le, da je vedno kdo, ki se ne strinja z izborom nagrajencev, vse glasnejše so tudi kritike na račun področne ozkosti strokovnih komisij.

Na spletni strani ministrstva za kulturo je sicer mogoče prebrati vse o zgodovini podeljevanja Prešernovih nagrad, predvsem o vedno novih pravilih. Že leta 1956 je zakon natančneje opredelil znanstvena področja, največja sprememba pa je bila sprejeta leta 1961. Nagrade so od tedaj namenjene samo še umetniškim delom, ne več znanstvenim, razdeljene pa so na Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.

Število nagrad se je spreminjalo vse do sprejetja zakona konec leta 1981. Tedaj je bilo število nagrad omejeno na največ tri Prešernove nagrade in največ deset nagrad Prešernovega sklada. Zakonska sprememba iz leta 1991 je število nagrad še bolj zmanjšala, in sicer na največ dve Prešernovi nagradi oziroma največ šest nagrad Prešernovega sklada, piše na spletni strani.

Od leta 1991 gre seznam dobitnikov velikih Prešernovih nagrad za življenjsko delo takole:

leta 1991: skladatelj J akob Jež, slikar Zoran Mušič in pisatelj Marjan Rožanec
leta 1992: skladatelj Uroš Krek in pisatelj Boris Pahor
leta 1993: pisatelj Drago Jančar in igralka Milena Zupančič
leta 1994: slikar Andrej Jemec in skladatelj Lojze Lebič
leta 1995: režiser Matjaž Klopčič in pisatelj Alojz Rebula
leta 1996: pesnik Veno Taufer in baletnik Vojko Vidmar
leta 1997: slikar Emerik Bernard in pesnik Niko Grafenauer
leta 1998: režiserka in scenografka Meta Hočevar in pisatelj Saša Vuga
leta 1999: skladatelj Alojz Srebotnjak in pesnik Tomaž Šalamun
leta 2000: pesnica Svetlana Makarovič in slikar Marko Rupnik
leta 2001: slikar Gustav Gnamuš
leta 2002: skladatelj Vinko Globokar in pesnik Milan Jesih
leta 2003: arhitekt Vojteh Ravnikar in igralec Zlatko Šugman
leta 2004: pisatelj Florijan Lipuš
leta 2005: slikar Bogdan Borčič in flavtistka Irena Grafenauer
leta 2006: pesnik in pisatelj Milan Dekleva in režiser Karpo Godina
leta 2007: skladatelj in pianist Janez Matičič in igralec Radko Polič - Rac
leta 2008: prevajalec Janez Gradišnik in oblikovalec Miljenko Licul

Predvsem zadnji veliki Prešernovi nagradi pričata, da se je zgodil premik komisij v razmišljanju o tem, kaj sodi med vrhunsko umetnost. Gradišnik je bil tako prvi prevajalec, ki si je prislužil najvišje državno priznanje, Licul pa prvi oblikovalec.

Kar zadeva "male" Prešernove nagrade oziroma nagrade Prešernovega sklada, so nekateri mnenja, da so mnogi umetniki spregledani oziroma njihovo delo ne more iti skoz sito strokovnih komisij. Te komisije so štiri: za scensko in likovno umetnost, za književnost in za glasbo. Dobitniki "malih" Prešernovih v zadnjih letih, kot so filmski režiser Jan Cvitkovič, režiserska in videastka Ema Kugler ali multimedijski umetnik Marko Peljhan, dokazujejo, da je potrebno razširiti področja strokovnih komisij, ta za scensko umetnost namreč ne more "pokriti" kar vsega.

Čeprav podelitev nagrad na predvečer kulturnega praznika v javnosti vedno vzbudi veliko zanimanja, je v globljem spominu ostala proslava iz leta 2000, ko je pesnica Svetlana Makarovič prvič v zgodovini podeljevanja zavrnila veliko Prešernovo nagrado. Makarovičeva se je proslave sicer udeležila in nato nagrado v govoru zavrnila. Takrat je novinarjem dejala, da njeno odločitev gotovo razumejo "svetlanologi", kasneje pa jo je nazorneje pojasnila za Sobotno prilogo v kolumni z naslovom Gora.

V priliki o gori je ponazorila dve poti, ki peljeta na vrh gore, ena je težavna, polna preprek, druga gladka in udobna. Makarovičeva je kolumno sicer sklenila s stavkom: "Prav žal, pater Rupnik, ampak to ni ista gora," česar pa Sobotna priloga ni objavila, zato je kolumnistka z Delom prekinila sodelovanje. O kolumni, proslavi in Makarovičevi se je še dolgo govorilo, kar - in na to opozarjajo tudi številni komentatorji - sicer ni prav pogosto za kulturne dogodke.