Bi akcija Verjemi v svoj koš obstajala, če ne bi bilo košarkarskega igrišča na Vodmatu?

Seveda ne bi, tam sem preživel ure in ure. Najprej sem metal na koš s teniško žogico, ker nismo imeli žoge. Potem pa so prihajali tisti starejši in jaz sem imel velike oči, ker sem se seveda hotel tudi sam pomeriti z glavnimi v kvartu.

Takrat ste bili že veliki?

Ja, jaz sem hitro zrasel. To je itak zgodba večine teh dinaritskih košarkarjev, da blazno hitro poženeš in si pri 16 že tam nekje. Samo kil ni bilo nič, bil sem kot mimoza. Potem te spravijo v formo, da ustrezaš profesionalnim zahtevam. Jaz sem vedno bolj ostal na tem igrišču, čeprav sem igral za Slovana, ampak sem se takrat raje odločil za rokenrol. Na tem igrišču na Vodmatu sem se srečal s fanti, s katerimi smo sestavili bend Via Ofenziva, tako da je bil ta bend dejansko stičišče. Na njem se je ustvarjala socialna mreža, zato je bilo to tako pomembno. So pa takrat obstajale krajevne skupnosti, ki so za to skrbele. Vsi so hodili dol in mimo njega preprosto nisi mogel. Nekega dne sva z Bojanom Krajncem debatirala, kaj bi lahko naredila, in popolnoma spontano se je pojavila ideja, da bi začeli obujati ta igrišča. Ne toliko obnavljati kot obujati in vračati mlade na igrišča.

Vi ste tam preživeli po cele dneve?

Seveda, sploh pa smo bili veliko več zunaj, zdaj pa otroci dejansko niso več zunaj. V tem pogledu je ta ideja zelo smiselna, ne samo za košarko, ampak tudi za socializacijo.

Koliko scena na današnjih igriščih še kaj spominja na sceno tvoje mladosti?

Obstajajo igrišča, ki so legendarna in še vedno gojijo to komunikacijo. Slišal sem, da so se lani zbudila celo neka nova igrišča.

Koliko so temu projektu naklonjene občine?

Zelo različno. V Murski Soboti, ki velja za eno od najrevnejših občin, so nam šli najbolj naproti. S tem sem povedal veliko. Tisti, ki imajo, pa se vedejo, kot da nimajo, kar je nasploh moto današnjega časa.

Ali zdaj govoriva tudi o ljubljanski občini?

Z ljubljansko občino se zelo veliko pogovarjamo in smo tik pred tem, da idejo končno izpeljemo. Koncert skupine Van Gogh bo namenjen zbiranju sredstev za obnovo igrišča na Metelkovi, kar je zelo pomemben podatek, saj vemo, da Metelkova zelo potrebuje takšno igrišče. Duh rekreacije je čutiti na vseh prizoriščih. MOL je pokazal zanimanje, da bi prispeval asfalt, župan nas je pred kratkim sprejel in nas pohvalil.

Kaj vas še čaka v naslednjih letih?

Potem ko smo obnovili 20 igrišč, se bomo vrnili k prvotnemu načrtu, k obuditvi teh igrišč.

Kako pa zvabiti mlade na igrišče?

Zdaj se bomo lotevali dogodkov. Ustanovili smo reprezentanco Verjemi v svoj koš, ki jo sestavljajo naši ambasadorji in se bo pojavljala na različnih prireditvah. V njej je pravzaprav zbrana smetana slovenskega športa nekoč in danes, od Dejana Zavca in Iva Jana do Roberta Krajnca.

Koliko pa je ambasadorjev?

Zdaj jih je že toliko, da ne morem točno povedati.

Kaj igrajo košarko?

Seveda.

Kdo je pa kapetan?

Nedvomno Jure Košir.

Kaj pa trener?

Trener bom pa nedvomno jaz.

So v ekipi tudi ženske?

Seveda. To je tudi eden od problemov košarke, da so bile ženske vedno na stranskem tiru, vemo pa, da imajo blazno željo, da bi jo igrale, zato tega ne bomo več ločevali, ker je krivično, pa tudi bolj zabavno je, če jo igramo skupaj.

Kje jo boste igrali?

Imeli bomo prireditve na prostem. Prva, ki bo, bo pokal Iva Daneua. Naredili bomo odprto prvenstvo v ulični košarki za pokal Iva Daneua, ki je z naskokom najboljši slovenski košarkar vseh časov, pa naj kdorkoli reče drugače. In on si zasluži to čast, da tekmovanje prevzame njegovo ime. Potem bomo obudili dogodek, ki je bil v Ljubljani izjemno popularen, to je 24 ur košarke. Ponavadi se je odvijal na Ježici in že samo ime pove vse. Na ta način bomo prebujali igrišča.

Prebudiš jih za tisti dan, kaj pa potem?

Največja težava je, da ni skrbnikov, ne z igrišča ne za tiste, ki hodijo na igrišča. Nekoč so imele to nalogo krajevne skupnosti. Samoiniciativa. Znova bi se morale organizirati lokalne skupnosti.

Bo koncert v Cvetličarni eden v vrsti koncertov?

Toplo upam, da eden v vrsti. Moja želja je, da bi parkirišče pred Cvetličarno, ki mu nekateri pravijo tisočera jezera, čim prej asfaltirali, potem bi bil lahko tam eden od omenjenih dveh dogodkov, saj je to izvrstna lokacija in bi imeli dogodek, ki bi povezoval kulturo in šport. Cvetličarna bi bila s pokritimi tisočerimi jezeri idealna za to zgodbo.

Kako pa bodo košarko igrali zdaj?

Tokrat bomo organizirali parkete, ki so tako ali tako tradicionalna košarkarska igra mestnih središč, v kateri lahko igrata tudi dva. Čar teh parketov je, da bodo na njih tudi naši ambasadorji Jure Košir, Dejan Zavec, Ivo Daneu, Ivo Jan in še kdo in se bo dalo igrati proti njim. Vabim vse, ki mislijo, da lahko premagajo vsakega, takih pa verjamem, da je veliko, naj pridejo in pokažejo, kako dobri so. Tam bom namreč metal tudi jaz, jaz pa zelo dobro zadenem. Nato bo sledil koncert skupine Van Gogh, ki je nasploh dobra stvar in je v Srbiji totalen hit. Kdor bi rad začutil duh, ki ga je sprostil Partizan proti Maccabiju, naj pride, ker je Van Gogh zgodba, podobna Partizanu.

Zanimivo je, da ste izbrali srbsko skupino, da podpira slovensko košarko ...

Čudno je samo na prvi pogled. Beograd je meka košarke in mi se lahko samo zgledujemo po njih. To je samo opomin za vse, ki pri nas skrbijo za košarko, da se še enkrat vprašajo, kam je šlo vse navdušenje, ljubezen do košarke, ne pa, kam je šel denar. Pri Srbih gre za ljubezen do kluba, do košarke in športa kot takšnega, in tu se stvari lomijo. Če je ta ljubezen prisotna le toliko časa, kolikor dolgo nekdo zmaguje, potem to ne more biti nekaj tako veličastnega kot v Beogradu.

Poznate kakšno slovensko skupino, katere zametki so nastali na igriščih?

Zlatko je svoj čas preživel tudi na košarkarskem igrišču na Fužinah in on je mogoče ta trenutek še najbolj košarkarski, navsezadnje je posnel izjemen spot ena na ena, v katerem je pokazal, kako to gre, zakaj se hodi na igrišče in kaj se počne.

Namen tega koncerta je, da se postavi košarkarsko igrišče. Od kod ideja za to?

Ploščad na Metelkovi je izjemna, gre za odlično lokacijo, tukaj vemo, da je veliko težav in se dogaja veliko stvari, ki niso športne narave ter so povezane z drugačnimi zasvojenostmi, kot je šport. Zdi se mi, da bi, če bi uvedli malo zasvojenosti s košarko, pomagali premagati kakšno drugo odvisnost v tem delu Metelkove, sploh bolj čez cesto. Že pred nekaj časa so me klicali z Metelkove in me prosili, ali bi jim pomagal, na koncu pa je do tega prišlo čisto spontano.

Kako to, da koncerta ne boste organizirali na Metelkovi?

Kot sem že dejal, sem se povezal s Cvetličarno in gre za dolgoročno povezovanje, je pa čisto možno, da bo na Metelkovi koncert ob odprtju.

Kako dolgo bo trajalo, preden bo tu stalo igrišče?

Odvisno od tega, kako hitro se bodo zganili investitorji. Asfalta je v okolici dovolj, samo nekdo ga mora pripeljati.