Ko sem se v začetku julija udeležila odprtja Festivala Ljubljana, me je v Križankah bolj kot vse impresionirala popolna preobrazba sicer tradicionalnega žalostnega stranišča. Logično, ko Križanke zasede Festival Ljubljana oziroma njegov direktor Darko Brlek, je na nivoju vse: veceji, hostese in varnostniki, ki ne tečnarijo z brskanjem po torbah, ter prijaznost do medijev, sponzorjev in mestne oblasti, ki se jim Brlek verjetno ne pozabi zahvaliti niti pred spanjem. Žal pa tudi cena vstopnic.

Vstopnice. So predrage, pa naj Darko Brlek reče karkoli. Čeprav razumemo, kaj je s tem hotel povedati. Sama na primer nisem razumela naslednjega: "Vstopnice so predrage, vendar samo za srednji razred, ki počasi izginja." Morda le tako, da je – kljub, kot trdi, socialni naravnanosti – popolnoma “pozabil” na nižji razred. Seveda, kaj mu bo upokojenec ali študent, ki si niti ob 40-odstotnem popustu ne bo mogel privoščiti opere Mariinskega gledališča, razen če v njej ne bo statiral, tovarniški delavec pa bo do vstopnice prišel samo, če se bo pohabil in uvrstil med “gibalno motene”, ki imajo prost vstop. Domnevam, da je hotel reči, da niso predrage za višji razred (beri: sponzorje), ki pa vstopnice tako ali tako dobijo zastonj. Kako bi si sicer drugače razlagali 70 tisoč obiskovalcev in za 500 tisoč evrov prodanih kart, če vemo, da je povprečna cena vstopnice najmanj 20 evrov (pa je zagotovo več).