Zdolgočaseni dopustnik Héctor, ki se po nenavadnem telefonskem klicu udobno namesti pred počitniško hišico, da bi z daljnogledom lovil tisto, kar uide njegovim očem, ujame več, kot lahko prežveči. Gola ženska sredi gozda in z rdečo obvezo ovit moški sta le prva v vrsti nenavadnih in bolečih srečanj, v katere ga pahne nepremišljeno igranje s časom, največja težava pri tem pa je, da mora, če hoče rešiti svoj obstoj, ubiti samega sebe. V enem času lahko obstaja le en Héctor, tega pa se zaveda vedno več Héctorjev, ki na lovu za svojimi paralelnimi jazi in hkrati begu pred njimi kršijo vse zakone časa po vrsti in za vsakega posebej tudi plačujejo. Nizkoproračunska črna komedija španskega režiserja Nacha Vigalonda, ki naj bi se je lotil tudi kanadski promotor bizarnosti David Cronenberg, je zabavna učna ura o posledicah časovnega manipuliranja, ki je ne gre jemati preveč resno. Resno se namreč ne jemlje niti sama, saj se ne trudi ugajati fizikalnim zakonom, si pa ravno zato lahko privošči, da toliko bolj ugaja gledalcu.