Miran Ališič, nekdanji komentator dirk Formule 1, že deset let živi v Švici. Šali se, da se je njegova zgodba s to državo začela še pred njegovim rojstvom, ko je njegova visoko noseča mama v plašču padla v züriško jezero. "Še nerojen sem se skopal v züriškem jezeru. (smeh) Oče naju je z mamo leta pozneje fotografiral točno na tistem mestu, na katerem je padla v vodo,“ nam je zaupal poznavalec Formule 1, ki tega športa ne komentira že nekaj let, a kljub temu še vedno ne zamudi nobene dirke. Prvo si je ogledal, ko mu je bilo rosnih 11 let. Danes ima druge prioritete. S partnerko in petletnim sinom živi v Zürichu, kjer medijskega sveta, kamere in mikrofona ne pogreša. Kljub temu je sprejel mesto voditelja šova Exatlon, ki ga lahko spremljate na Planet TV. V ta projekt ga sicer ni bilo lahko prepričati …

Ko se je razvedelo, da boste komentirali Exatlon, je završalo, da se komentatorska legenda vrača. Kako so vas prepričali, da sprejmete ta izziv?
Na malih ekranih sem bil sicer res skoraj nepretrgoma od leta 1987 do 2015, kljub temu tega nisem tako doživljal, saj se mi ni zdelo, da sem kdaj kam odšel. Ni pa me bilo tako lahko prepričati v ta projekt. Do resničnostnih šovov sem bil negativno nastrojen. Poleg tega sem bil zadovoljen z življenjem brez medijskega sveta, stresa s POP TV-jem in z RTV - še večji stres in še večja groza, dogovarjanja, intrige, pregovarjanja za pogoje. Velikokrat sem si rekel, da se počutim olajšanega, da se mi s tem ni treba več ukvarjati. V primeru Exatlona pa so name vplivali drugi – Gorazd Slak in do neke mere tudi moja partnerka. Najin petletni sin je šel ravnokar v malo šolo, zato sem bil glede tega, da bi v tem času za dalj časa odpotoval, zadržan. Ključno je bilo tudi to, da je ta resničnostni šov drugačen, saj gre za športno tekmovanje.

Delali ste z znanimi športniki. Kako je delati s tekmovalci Exatlona?
To je obrt. Jaz nanje gledam enako kot na Hamiltona, Tino Maze ali Schumacherja. Z njimi razen na igrišču že od začetka snemanj nimam veliko stikov. Šele sedaj, po dveh mesecih, sem jih šel obiskat v vilo in v barako. Pogovori z njimi so sicer najprijetnejši del posla.

Kako pa ste se navadili na Dominikansko republiko?
To je bilo pa težje. To je kraj, kjer je prijetno dopustovati, manj prijetno pa je tukaj delati. (smeh) Navade, način dela, klimatske razmere, odnosi … To je tukaj drugače kot pri nas. Tukaj je ogromen družbeni razkorak med elito in ljudmi, ki delajo za 100 evrov na mesec. Prijaznost ljudi je do neke mere nadeta. Mislim, da v nas še vedno vidijo kolonialiste oziroma potomce kolonialistov.

Snemanje vodijo Turki. Kako je delati z njimi?
Priča smo mešanju delavskih kultur ... Naša je avstro-ogrska s primesmi šarmantnega balkanskega reševanja problemov. Ta del nam pomaga pri delu s Turki, zagotovo pa nam je težje, ker smo bolj organizirani, natančni, točni … Trajalo je nekaj časa, da smo se drug na drugega navadili.

V Švici živite deset let. Pravite, da so tam ljudje bolj zaprti, kar se družabnega življenja tiče. Ste si tam že ustvarili svoj krog znancev? 
Ja in ne. Ko imaš majhnega otroka, je tvoj krog povezan z ljudmi, ki imajo podobno stare otroke, in so tvoji interesi v drugem planu. Živim dinamično življenje, zato nimam veliko prostega časa. 

Kako ta država vpliva na vas?
Želel bi si, da bi bil bolj umirjen, tako kot so to Švicarji. Ker gre za izjemno urejeno državo, v kateri se tako rekoč nad nikomer ne moreš razburjati, me v Sloveniji vse ostalo še bolj razburja kot prej. (smeh) V Švici je vedno vse prijazno, vljudno, rešljivo, vedno si ti spoštovana stranka … Tamkajšnji davčni urad nate gleda kot na delodajalca in se tako do tebe tudi obnaša. Zvečer mi je skozi pol mesta brez prižganih luči sledila policija, ker sem v križišču naredil napako. Ko sem parkiral pred domom, prijazno pristopi policist in me opozori na prekršek ter se poslovi. Tako tam deluje vse in potem si tudi ti tak. Spremeniš se. V Sloveniji pa so odnosi grozni. Ves čas delujemo eden proti drugemu.

Ko smo že pri odnosih v Sloveniji. Družba je zaradi razmer, ki vladajo zaradi covida-19, in ukrepov razdeljena. Kako je v Švici?
Tudi v Švici se je sedaj pojavila ta težava. Menim, da je v tem zadnjem stadiju pandemije politika naredila veliko napako. Do konca septembra je Švica šla gladko čez pandemijo. Veljala je za drugo najmanj restriktivno državo po ukrepih – takoj za Švedsko. Pri nas ni bilo omejitev gibanj, hoteli na smučiščih so delovali normalno brez PCT in podobnih pogojev. Nisem se imel časa poglabljati v vesti, zato lahko rečem le, da so iz meni neznanega razloga in brez večjega poslabšanja razmer sedaj tudi v Švici uvedli pogoj PCT. Sicer v veliko blažji obliki kot v Sloveniji. V Bernu se je zaradi tega na protest podalo več kot 25 tisoč ljudi. To, da se je družba začela razdvajati, je za Švicarje šok.
 
Vas razmere pri nas prizadenejo?
Zelo, nad nekaterimi stvarmi in stanjem duha sem razočaran, a na volitve ne hodim. Zagovarjam namreč princip, da bi morali voliti tam, kjer živimo. 

S čim se danes ukvarjate?
Vzgajam otroke in delam to, kar ima rad. Imam podjetje, ki se ukvarja s korporativnimi mediji in izdajamo korporativne revije za globalni trg, na primer za Akrapoviča. Pa še za Volkswagen delamo projekte v Sloveniji. To podjetje vodim s poslovnim partnerjem, kar pa ne pomeni, da mi sedaj, ko snemam v Dominikanski republiki, ni treba migniti s prstom. Vsak dan zaradi časovne razlike od 6.30 do začetka snemanj delam. Veliko časa za odkrivanje lepot te dežele nisem imel. 

Imate kakšen konjiček? Kako se sproščate?
Rad igram nogomet in rad sem družbeno informiran, zato veliko berem. 

Ste si že ogledali Netflixov dokumentarec o Schumacherju? 
Ne še.

Corinna Schumacher je v njem povedala, da Schumija pogrešajo. Kako gledate na te besede? 
Po mojih informacijah je kot rastlina. Pred 15 leti sem šel na Poljsko delat reportažo s Poljakom, ki je bil več kot 10 let v komi, iz katere se je zbudil. Verjetno računajo na tak čudež, kot ga je doživel ta Poljak. Poškodbe možganov so bile velike, zdravniki so sicer rekli, da obstajajo minimalne možnosti … Corinno dobro poznam, a mi je nerazumljivo, da skrivajo, kakšno je stanje. Ne vidim koristi.