Alen je prestal kemoterapije in obsevanja, ki so ustavile rast tumorja, s simptomi multiple skleroze, ki je neozdravljiva, pa se spopada tudi s pomočjo Združenja multiple skleroze Slovenije, znotraj katere obstaja tudi združenje mladih, ki so oboleli za to boleznijo - Združenje mladi multiple skleroze Slovenije.

"Moje počutje gre na bolje. V primerjavi z začetki je ogromna razlika. Trudim se, da živim zdravo. Še vedno se ukvarjam s športom, a le do meje svojih zmogljivosti. Učim se poslušati svoje telo, kar je za paciente z multiplo sklerozo pomembno. Še vedno so dnevi, ko omagam in potrebujem počitek, če je le mogoče, pa sem aktiven s svojo družinico in s svojo hčerko Lejlico, s katero poskušam čim več časa preživeti zunaj. Zdaj, ko odrašča, potrebuje vedno več igre, zato me včasih tako utrudi, da lahko grem samo še spat. Neutrudljiva je, kar seveda jemljem kot dobro stvar, saj tako skrbi za svojega očija,“ je za Žurnal24 povedal Alen.

S tem, da so otroci vir motivacije, se strinjajo tudi pacienti, ki jih je spoznal na srečanju omenjenega združenja, ki je potekalo v Ankaranu. "Otroci so naša moč. Od našega druženja dalje sem bolj pozitivno naravnan. Vsem je bilo žal, da je srečanje trajalo le dva dni. Potrebovali bi še več časa, zato se trudimo, da glas o združenju razširimo, saj mnogo mladih sploh ne ve zanj. Organizacijo bi radi povečali, uvedli novosti, ampak to nam bo uspelo le, če se nam bodo pridružili novi člani. To druženje mi je dalo nov zagon, neki nov cilj in željo, da še bolj pomagam drugim. Tako, kot so mene navdušili, "nahranili" z voljo, pozitivo, bi to rad delil z generacijami za mano.“

Alen pravi, da bi vabilo združenja skoraj zavrgel, saj ga ni prebral takoj. Tovrstna vabila je namreč že dobival, a ga niso zanimala, ker so snidenja potekala v Laškem ali Topolščici. Ideja, da lokacijo premestijo v Ankaran, se mu zdi fantastična. "Udeležba se je dvignila in vsi, s katerimi sem se pogovarjal, so povedali, da so bili nad lokacijo ob morju tako kot jaz navdušeni. Tudi zato je bilo druženje super. Bili smo bolj sproščeni, več smo se družili, veliko smo se pogovarjali, delili izkušnje med sabo. Veliko lahko prebereš, med pogovori pa šele vidiš, da niti en primer ni enak drugemu. Ko sem gledal vse te svoje soborce, sem velikokrat imel solzne oči.“

Nekdanji kandidat resničnostnega šova pravi, da mnogi do letos niso vedeli, da združenje obstaja. Za to krivi tudi zdravnike, ki bi morali svoje paciente o tem obvestiti, še zlasti mlade, pravi. "Mlada oseba je ranljiva, sploh tista, ki je diagnozo dobila že pri 18-tih letih. Takšni potrebujejo oporo in razumevanje, saj se morajo sprijazniti z dejstvom, da marsičesa ne bodo več zmožni doživeti, da se bodo morali odpovedati športnim sanjam ali pa karieri, za katero so garali. Najbolj te razumejo tisti, ki imajo isto bolezen.“