Judita Zidar, ki je bila letos članica žirije na Festivalu slovenskega filma, je rekla, da se ljudje, še posebno kritiki, ne zavedajo, kako težko je narediti humorno vlogo. Se strinjate?

Bi kar se. Zdi se mi, da je ta panoga igre kar malo podcenjena. Komike ljudje pa tudi kritiki dostikrat jemljejo tako, kot da pridemo na oder in malo pokamo frise, a je komedija potencirana tragičnost, realnost, lahko bi rekel, da celo presežek verizma, se pravi, da moraš prej obvladati osnovo, da se lahko greš parodijo. Zato je procentualno veliko manj komikov.

Mislite, da se tega slabše zavedajo gledalci ali kritiki?

Tudi publika se ne zaveda. Dostikrat sem slišal zgodbo, oh, naš Jože pa tudi govori tako fajn vice. On bi z lahkoto to delal! Ni vse tako enostavno in zahteva veliko več razmisleka.

Dobri komiki velikokrat pravijo, da ljudje od njih pričakujejo, da bodo zabavni tudi zasebno.

Itak, potem pa so včasih celo šokirani, ker sem tiho. Ni čisto tako. Sicer se sam rad pohecam tudi doma, načeloma pa to zelo velja. Saj imaš dobre primere, recimo Chaplina, ki je bil zasebno baje ena velika sitnoba in zagrenjenec. Baje! Sam sem ga osebno slabo poznal.

Ste bili presenečeni, da ste letos dobili nagrado za najboljšo moško vlogo v Gremo mi po svoje?

Ja, predvsem zato, ker gre za mladinski film. Zdi se mi, da je v vseh stvareh tako, da gredo nagrade bolj v višje kotirano ali bolj cenjeno panogo, a ima, če gledaš celovito, ta vloga zagotovo dober lok in razvoj. Ravno tako ima resne kot orto komične elemente.

Otroci so vas v Portorožu težko pričakovali, a niste prišli zaradi dela v SNG Drami. Bi sicer prišli?

Seveda, veš, da.

Se vam zdi, da bi gledališča igralcem, sploh tistim, ki prejmejo nagrade, morala omogočiti, da se udeležijo FSF?

To se je dogajalo. Ne vem, če je ravno odpadla predstava, ker gre vseeno za abonma in toliko prodanih vstopnic. Če bi bila vaja, sem prepričan, da bi me sprostili, ker je bila predstava, pa je to težko pričakovati. Lahko povem takole: zdaj je potekalo Borštnikovo srečanje, ki je bilo nekoč dan igralca. Dneva igralca že dolgo ni več, ostal je samo še festival. Včasih je bilo tako, da smo bili takrat prosti, skozi leta pa se je zgodilo, da so imeli celo nagrajenci na ta dan predstave ali vaje in jih določena gledališča niso spustila na podelitev, kar se mi zdi razvrednotenje našega dela.

Potem se stvari spreminjajo kvečjemu na slabše?

Glede na to, kar vidim v zadnjih letih, absolutno na slabše. Kultura se mi na splošno zdi podcenjena. Kakor kaže, bi nas najraje kar ukinili.

V filmu igrate vodjo tabornikov. Ste bili sami kdaj pri tabornikih?

Nikoli. Bil sem na enem srečanju, a me ni potegnilo. Zdaj na to gledam drugače, ker sem spoznal nekaj tabornikov in se mi zdi ta stvar kul. Mulce bi bilo treba odlepiti od ekranov in jim, če karikiram, dati nož in reči, na, tukaj imaš in preživi.

Taborniki so film vzeli precej resno.

Sem slišal, ja. Ko sem se pogovarjal z neko tabornico, je bilo kar na hard, češ, iz nas se pa nihče ne bo delal norca. So kar resno vzeli to, ampak jim je bil film všeč.

Ste se naučili kakega vozla?

Vozla ne, ogenj bi pa znal prižgati, mogoče zato, ker sem kadilec. Nekaj bi se že potrudil, nekaj pa vem od prej, na primer, katerih gob ne smeš jesti. Tistih s pikami gotovo ne! Pa tudi tistih, ki so ponavadi zelo lepe. Kakšen bivak bi si tudi sestavil.

Otroci, ki so igrali v filmu, so se kar dobro znašli.

Ja, seveda so se, ker prideš na toplo in narejeno, ampak mislim, da je taborjenje itak izpeljano iz neke logike, tako da bi se po mojem človek, če bi bil prisiljen, znašel. Bi moral biti res zelo omejen meščan, da ne bi vedel, da je fajn imeti streho in čim bolj gosto vejevje.

Ste sami kdaj šli po svoje?

Da bi šel nekam blazno po svoje, ne, zatavam pa kdaj tudi po mestu. Zdaj pač ne več tolikokrat, se pa še vedno umaknem v neke svoje svetove.

V Gremo mi po svoje igrate precej zatežen lik. Ste se v svoji mladosti kdaj morali ukvarjati s človekom, ki bi bil podoben vašemu liku?

Ogromno, vsi smo imeli opravka s tem, če ne drugega, so bile vedno kakšne tovarišice, ki so bile izredno navezane na kaj in so bile potem tudi temu primerno naporne. Takih ljudi, ki znajo fejst zagreniti, je kar nekaj, tako da mi ni bilo težko črpati.Vendar pri liku, ki ga igram, ne gre za konkretno kopijo nekoga, ampak bolj za skupek nekih občutkov, konstrukt.

Mislite, da mladim danes puščamo dovolj svobode?

Po mojem so malo zmedeni. Ne gre toliko za to, koliko jim dopuščamo. Če gledam nazaj, koliko so pustili nam, se mi zdi, da se jim ogromno dopušča. Saj so nam veliko, ampak smo bili hkrati tudi bolj omejeni. Danes je toliko izbire in veliko bolj nevarno je, da najstnik kam zaide, tako da se mi ne zdi nič narobe s tem, da je malo omejen. Prej bi morali mogoče malo več izobraževati starše o današnjih težavah. Velik problem se mi danes zdi komunikacija. Računalniki jo ubijajo in tega je veliko preveč. Še vedno je treba iti v naravo, še vedno se je fajn srečati na štiri oči, ne pa prek skajpa ali Twitterja.

Vi nimate svojega profila na Twitterju?

Ne, jaz nimam niti Facebooka. Imam svoj mail, ki ga tudi še ne obvladam in ne dela vedno. Še nedolgo nazaj sem na roke pisal tudi scenarije, skratka, zelo retro.

Pa znajo brati za vami?

Ja, sem se potrudil, da so znali. Saj je potem to vedno nekdo pridno pretipkal, vstavil vejice in popravil črke, ker sem dislektik in je potem marsikaj narobe.

Nekateri gledalci Gremo mi po svoje primerjajo s Kekcem. Tudi junaki v filmu po gozdu vpijejo Kekec ...

Tudi jaz sem v filmu rekel "ni glih Kekec, samo da sem jaz kekec“.

Se vam zdijo te primerjave na mestu?

Neke paralele se da potegniti, ne bi pa rekel, da je ravno novi Kekec. Mislim, da je film naslednik dobrih starih mladinskih filmov, ki smo jih gledali mi in da ima ta žar. Če gledava tako, lahko rečeva, da ja.

Zakaj smo tako dolgo čakali nanj?

To je v resnici zelo težek žanr, sploh če igrajo otroci, za katere moraš imeti ogromno potrpljenja, predpriprav. Zdi se mi, da marsikdo sploh nima posluha ali pa razmišljajo preveč art. Koliko ur na dan po zakonu lahko igrajo otroci, pa je spet druga stvar. Ko sva se pogovarjala z Mihom, sem mu itak rekel, da je to film, ki si po mojem zasluži še dvojko in trojko.

Hočevar poudarja, da to ni samo mladinski, temveč vsegeneracijski film?

Mislim, da je to res, je poudarek na mladinskem, a ima tudi veliko pridevnikov. Konec koncev gre za odnos med odraslimi in preveč razmišljajočimi otroki. Gre za pedagoško-zabavni film, hkrati pa je neka razglednica, tu so odnosi, prve ljubezni, česar se bo mogoče spomnil tudi vsak odrasli. Zdi se tudi odličen promofilm za Kam bomo pa dali mulca?

Pa bi ga vi dali v tabornike?

Ja, bi ga dal, absolutno, ker se mi zdi to res fajn.

Večji del igralske zasedbe sestavljajo otroci. Kateri od njih vam je kot igralec najbolj padel v oči?

Največ sem delal z Žiganom Krajnčanom, ki igra Emila, ker je nekako moj zaveznik, malo barabica in malo potuhnjen. Z njim sva se kar veliko pogovarjala pa tudi starše poznam. On je nekaj stvari zelo dobro odigral. Sicer pa so bili na splošno kar kul.

Katerega od likov v Gremo mi po svoje bi najraje igrali, če bi bili 20 let mlajši?

Ne vem … Mogoče prav Emila. Raje malo negativca kakor takšnega, juhuhu, pejmo.

Ste kot otrok imeli kakšno igralsko izkušnjo?

Prav igralske ne, sta bila pa stara starša amaterska igralca, tako da sem že od majhnega povezan s teatrom.

So mladi imeli tremo igrati ob vas? Za nekatere od njih ste gotovo velik vzornik.

Mislim, da kar več mladim. Prvi dan je bil itak hecen. Ko sem prišel tja, se je ustavilo snemanje. Oni so potem snemali drug kader, jaz pa sem šepetal nekje na varnostni razdalji. Tam je bilo pa tako, jaz in horda otrok, ki so me hoteli vse vprašati, drug čez drugega. Sploh nisem vedel, od kje je priletelo. Vsi so znali skeče na pamet. Tega je bilo res ogromno, ampak saj je bilo super. Ja, komaj so čakali, da pridem, z glavnimi igralci pa sem se srečal že prej, ker smo imeli skupaj dve, tri vaje, da smo se malo spoznali. Hecno je bilo tudi zaradi tega, ker gre za starostno skupino, ko znajo biti tudi malo nadležni, in sem si želel, da ne bi bilo vmes kakšnega težaka.

Pa so nad vami bolj fascinirani mlajši ali starejši?

V veliki večini otroci, pač zaradi Naše male klinike, Viktorjev, oddaje, tukaj nimaš kaj. Ampak pravim, da so moja ciljna skupina otroci in tašče.

Tašče?

Starejše gospe me imajo izredno rade, ne vem zakaj, mogoče bi si za hčerke želele tako fejst fante. Ja, kakšni starejši so čisti feni, imam pa tudi veliko fenov, ki so zelo zanimivi ljudje, na primer zdravniki, znanstveniki.

Skratka, razpon vaših fenov je ogromen.

Ja, dober razpon je. Veš, kje so bili najboljši? Ko sem za oddajo delal niz skečev o poklicih. Za vsako oddajo sem delal en poklic in tam so se vedno našli kakšni veseli, potem je bila pa fora tudi v tem, da so me ljudje na cesti spraševali, zakaj pa nas ne. Zadnjič sem nekje parkiral in sta me fanta takoj vprašala, kdaj boste pa nas, saj mi smo pa tudi tukaj. Sem rekel, zdaj pa ne delamo več. Ja, no, ampak to je zanimiv poklic, veste, biti ves dan na parkirišču in kasirati. Se strinjam! Marsikaj vidiš!

Je kdo od mladih imel o vas popolnoma drugačno predstavo, kot jo imate sami o sebi?

Mogoče so kakšni pričakovali kaj drugega, da bom bolj ne vem kaj, ampak tudi sicer me ljudje nimajo za finega in visokega; to tudi nisem. Nisem težak, če je bilo treba, smo na snemanju pomagali, se pogovorili. Je bilo pa težko, ker so dolga snemanja, otroci so utrujeni, lačni, nekatere so vegetarijanke, nekatere ne bodo jedle, ker so debele, pa so v resnici čisto suhe. Tukaj smo imeli res vsega boga.

Mislite, da bo film imel toliko gledalcev, kot si jih zasluži?

To bi si res želel, ker se mi zdi res dober in zabaven. Pri nas manjka tega žanra.

Ta film lahko predstavljate s ponosom. Kaj pa, če gre za slabo predstavo ali film?

Slabe predstave ne bom promoviral, tako da se temu, če se da, raje izognem, kar se pa prijateljskega pogovora tiče (kolega kolegu), pa pač povem. Tudi za druge predstave, ki jih grem gledat, povem, če mi kaj ni všeč. Nisem tak, da bi čestital in potem za hrbtom govoril Jezus Marija, ker sem kritičen tudi do sebe. Ampak tokrat moram reči, da sem res zadovoljen.

Boštjan Napotnik je pred sedmimi leti, ko ste nastopili v oglasih za Festival slovenskega filma, ki so bili nagrajeni na Slovenskem oglaševalskem festivalu, rekel, zapomnite si to ime, zanj boste še slišali.

Mene oziroma Igorja Gajiča, s katerim vedno delava skupaj, so takrat klicali, da bi nekaj imeli, ampak dosti več od tega nismo dobili. Kar sem naredil, so bili kompletno moji liki, izmislil sem si scenarij in mislim, da sem od doma prinesel še svoje kostume. Takrat sem bil zelo žalosten, ker sem bil napisan kot nek tretji scenarist, ker so bili ti liki moji in sva z Igorejem v bistvu sama naredila tistih šest spotov, grand prix pa je šel agenciji.

Takrat so izpostavili tudi nizkoproračunskost oglasa v primerjavi z običajnimi nagrajenci Sofa ...

Takrat smo peljali scat vse te mobitele. Fora je v zgodbi, v preprostosti. To najbolj funkcionira. Takrat smo bili res prisiljeni dati vse v izvedbo, ker za postprodukcijo ni bilo ne denarja ne časa. Po mojem so tudi zato vzeli mene.

Je tudi oglas za Hervis vaše delo?

Ne, oglas za Hervis je bil v glavnem Mihova domislica. V bistvu sva se kvečjemu malo pogovarjala. On je spisal osnovni tekst, jaz pa sem dodajal, kar je igralskega dela in štosiranja, in oglasom vdihnil zgodbo.

Kako dolgo že sodelujeta z Gajičem?

Uf, midva se poznava še s plesa, on je bil recimo svetovni prvak v sambi. To je že dolgo nazaj, še v osnovni šoli. Čeprav je bil on malo starejši, sva se ujela, se vmes malo zgubila in se spet znašla skupaj pred akademijo. Njega je zanimala režija, mene pa igra. Skupaj sva delala skoraj vse. Z njim je super delati.

Če je Napotnik rekel, da si je treba zapomniti vas, za koga bi to zdaj rekli vi?

Veliko jih je, a jih žal ne poznam po imenih. Recimo Sandi Šalamon, ki igra otroka v filmu Oča. On ima v sebi tako pristnost, da sem mu res iskreno čestital in rekel, bravo, to je pa dosežek. Odigrano je tako, da samo gledaš, hudo dobro.

Se vam zdi žalostno, da za igralca več naredi vodenje podelitve nagrad kot vse dobre vloge, ki jih odigra v gledališču?

To je bil vedno problem. Nič se mi ne zdi fer ali nefer, vsak medij ima svoj doseg. Žalostno je, da ljudje vedno manj hodijo v teater. Problem se začne že v šoli, ker profesorji dijakov ne pripravijo do tega, da gredo gledat predstavo, za katero je fino, da jo vidijo. Če banaliziram: greš gledat Hamleta, pa ti ga ni treba prebrati. Teater je dragocen, ker se dogaja zdaj, z vsemi napakami in plusi, v bistvu je edina prava 3D-zadeva to, ne pa Avatar. Seveda pa ima svoje zakonitosti, ker gre vedno za vizijo režiserja, ki pa zna kdaj iti tudi narobe.

Nekateri od vaših soigralcev so dejavni tudi v neodvisnih gledaliških produkcijah. Zakaj v Stari elektrarni ali Gleju nikoli ne vidimo vas?

Mene vleče bolj v drugo smer. Razne Kapelice in performansi me nikoli niso zanimali, prej drugi žanri.

Občutek dobivam, da ste naklonjeni bolj tradicionalnim formam.

Niti ne. Zdaj bom rekel zelo banalno. Ne maram smeri gledališča, v katero se da vse zaviti in ki se prodaja kot visoka umetnost, jaz pa to lahko enako naredim skozi šalo ali v 15 minutah. Malo sem nestrpen do določenih stvari. Rad dobim nekaj konkretnega, nekaj, kar je več kot tuljenje, lavfanje na mestu, mahanje z desno roko pa kimanje in biti nag. Na te stvari raje ne grem, ker postanem živčen in to vsi vedo. Jaz sem človek, ki stvari rad pripelje do konca, tam pa se mi zdi, da vse ostane v napol narejeni fazi.

Ste kdaj imeli slabo vest, ker ste za As ti tud not padu?! dobili več viktorjev kot Lado Bizovičar?

Ne.

Menite, da ste si jih več zaslužili?

Če so tako ocenili, potem verjetno ja.

Vas sodelovanje v šovih samo bogati ali vas bogati tudi osebno?

Mislim, da je vzajemno. Glede na to, da sem v veliki večini vse sam pisal, se mi zdi, da sem tudi jaz dal nekaj za šov. Ker to neizmerno rad počnem, je bilo blazno vzajemno, je bil pa to tudi prostor zame, da se razigram in razpišem.

V Financah ste pred tremi leti na vprašanje, kakšen je posel vašega življenja, odgovorili: Nimam kakšnega posebnega posla življenja, pri meni je vse presenečenje pa kruto delo. Kaj ste mislili s presenečenjem in kaj s krutim delom?

Posli pridejo in grejo, to ni neka konstanta. Lahko ti pade sekira v med in te povabijo v Hollywood ali dajo oddajo, s katero boš dobro zaslužil, potem pa tri leta nič, ali pa si boš pa zaradi tega pokvaril nadaljnje delo.

Kaj pa kruto delo?

So bile pa zadnjih pet, šest let kar krute sezone. Na koncu sem bil res že izčrpan in fizično sesut.

Je vredno?

Verjetno je. Nisem človek, ki bi znal biti frej. Ne znam počivati oziroma počivam tudi ob delu. Raje imam več kot premalo.

Ali ste imeli v zadnjih petih letih sploh kakšno produkcijo, ki jo štejete za neuspeh?

Ja, so bile, ampak ne bi o imenih.

Ali z večanjem družine pride tudi manjšanje obsega dela?

V bistvu ja oziroma je ožje sito. Odkar imam družino, je veliko lažje reči ne in zelo lepo biti doma.