Martin Strel je edini živeči superheroj, v dokumentarcu Mož, ki je premagal Amazonko za našega ultramaratonskega provokatorja agitira prebivalec države, ki jo je Strel osvojil kot slovenski Borat in ameriška Lučka Kajfež Bogataj v eni osebi.

Heroj, ki za volanom svoje dosmrtne sponzorske mazde 6 med dihalnimi vajami in učenjem angleščine izdihava alkoholne hlape in otožno nasmejane poglede, heroj, ki se za svoje podvige bolj kot v plavanju uri v jamski meditaciji, do katere, mimogrede, dostopa prek posebnega državnega dlančnika, heroj, ki ga po divji amazonski vodi poganjata cviček in viski, in heroj, ki ličinke in blodnje v glavi ubija z butanjem ob steno in baterijsko elektrifikacijo.

To, da plava, kolikor v resnici sploh plava, je pri Strelu v bistvu še najmanj pomembno, če že ne najmanj pomembno, pa vsaj najmanj zanimivo. Ja, res je grozljivo, da je bil njegov prvi podvig, kot smo lahko slišali te dni, popolna farsa in nateg in da mu, če mu ni šlo od Benetk do Portoroža, zagotovo ni šlo niti od Peruja do Brazilije. A je Strel vseeno odplaval iz Slovenije in priplaval v Ameriko, kjer zdaj čofota po svoji bazenski progi in nashvilskem jezeru – kadar kot zamaskirani neoprenski mrož ne povzroča srčnih infarktov ribam in domorodcem, kadar po svetu ne govori o “zelo pametnih stvareh”, ki rešujejo svet, in kadar se ne poteguje za oskarja, seveda.