Primorski enfant terrible, ki je v torek z odra Kluba Cankarjevega doma grozil, da bo šlo za njegov najslabši koncert v zadnjih petih letih in enega od večjih ropov občinstva, je po dramatičnem podpisu pogodbe s CD storil ravno nasprotno.

Vsega hudega pričakujoči in obenem nostalgični publiki, ki je ni zmotila niti razglašena kitara, je v štiriurnem nastopu dal kruha in iger – palačinke in refošk, s katerim je podmazoval tudi svoje glasilke, ter nabrite samospeve in težko pričakovane Cocktail klasike, s katerimi je na koncu nasitil tudi tiste, ki niso prišli do palačink. Za bonus pa navrgel še dobro mero spontanih monologov, ki bi jih stand up komiki načrtovali cele tedne, kratki film Slive so zrele, ki so ga navdihnili borbeno razpoloženi koprski policisti, in še krajši film Vatentat, v katerem Brecelj z vato obstreljuje Dimitrija Rupla.

Da bi si Brecelj zaslužil časopisni naslov Brez koncepta, brez glasilk, ki ga je ponudil enemu od slovenskih dnevnikov, seveda ne drži, saj kljub njegovemu nenehnemu posipanju s pepelom ni manjkalo ne koncepta ne glasilk, bi si pa zato zagotovo zaslužil več kot dva tisoč evrov bruto, kolikor mu jih je namenil Cankarjev dom. Če je, kot pravi Brecelj, šef kulturnega hrama Mitja Rotovnik bog in če bog usliši molitve, naj potem usliši tudi to, da Breclja povabi še enkrat, zraven pa primakne še kakšen evro, s katerim bo legendarni glasbenik, mehki terorist, predvsem pa večni performer lahko odplačal vsaj refošk.