Mojca Fatur je delila svojo neprijetno izkušnjo z ginekologom, s katero želi odgovoriti vsem, ki žrtvam nasilja ne verjamejo, ker o svojih izkušnjah ne spregovorijo takoj, ampak šele leta pozneje.

Mojca je leta 2008 zanosila, a že na prvem ginekološkem pogledu je bilo jasno, da je nekaj narobe. 

"Prvemu šoku je kmalu sledil naslednji. Ko so me poklicali v ambulanto, je tam stala cela četica študentov medicine, vsak s svojimi zapiski v rokah. Še preden bi utegnila karkoli reči, mi je precej vznejevoljen zdravnik naročil naj se slečem. Temu je bil namenjen stol, okrog katerega je bila obešena zavesa. /.../ 'Dajte se uležt, no! Nimamo cel dan časa,' odrezavo reče zdravnik. 'Ampak miza je še vsa krvava,' mu odgovorim. Pogleda proti mizi, ki je pokrita s krvavimi odtisi pacientke pred mano. 'Sestra!'rezko zadoni po prostoru. Priteče starejša sestra, se opraviči in hitro zamenja papirnato podlogo. Brez besed ležem in predstava se začne. 'No, pa poglejmo kaj imamo tukaj. Mola. Ne vem zakaj ginekologi tako radi pišejo, da gre za molo, če nikoli ni mola,' nerga zdravnik med preletom moje napotnice. Študentje se muzajo in ne vejo, ali bi se smejali ali je bolje, da ostanejo resni. 'No, pa poglejmo to čudo,' reče in mi vstavi ultrazvok. Zdolgočaseno ga obrača levo desno, dokler nekaj ne pritegne njegove pozornosti in negibno zazre v monitor. 'Ha!' zleti iz njegovih ust, študentje, ki v zborčku stojijo pred mojimi razkrečenimi nogami, pa zastrižejo z ušesi in pripravijo zapiske. 'Zanimivo. Pa je res mola.',“ je zapisala Mojca. Ko je zdravnika vprašala, kaj se z njo dogaja in v njegovih očeh iskala sočutje, ji je zabrusil: “A nimate Googla? Jaz nisem zato tukaj, da vam bom razlagal te stvari.” 

Marca bomo na Žurnalu24.si v sklopu projekta »Mesec za ženske« posebno pozornost namenili ženskam, njihovi vlogi v družbi, spregovorile bodo ženske pomembne za našo družbo in okolje, ženske športnice, delavke, mamice, gospodinje, sestre, pijateljice ... razpisali se bomo tudi o številnih nasvetih prav za nežnejši spol.  

Naša igralka pravi, da ni bila razočarana le nad zdravnikom, ampak tudi nad sabo. "Poleg bolečine sta v meni začeli rasti razočaranje in jeza. 'Zakaj sem bila kar tiho?! Zakaj že na začetku nisem rekla, da ne želim, da so študentje prisotni?! Zakaj sem zdravniku dovolila, da me tako razčloveči?!'  /.../ Najprej sem bila tiho, ker sem bila prestrašena in kot v transu od vse silne bolečine, ki je pretresala mojega duha. Nato sem bila tiho, ker me je hladna aroganca popolnoma paralizirala. Sledilo je razočaranje nad samo sabo, ker se nisem postavila zase. Kar je samo še poglobilo tišino. Sledila je tako silovita jeza, da so ob njej besede zaledenele. In na koncu globoka osramočenost. Taka, ki je dogodek deponirala v skrivnih arhiv duše – med dogodke, ki se jih ne želim več spominjati. Zato so žrtve toliko časa tiho! Ker so razbolele, razočarane in jezne same nase.“

Igralka zato vsem svetuje, da nehamo pametovati in deliti svoje sodbe, saj ne vemo, kako bi se sami v isti situaciji odzvali. "Dovoljeno nam je biti tiho. Celo zaželeno je, da na trenutke utišamo tako svoj jezik kot tudi um. In samo smo. In pogledamo kje, kdaj in komu se pustimo pomanjšati, ne da bi se tega sploh zavedali. In kar je še pomembneje, ozavestimo že končno, da čisto vse, kar rečemo in naredimo, obrodi sadove. Z vsako izrečeno besedo in dejanjem lahko v ljudeh okrog sebe prižigamo luč ali jih pomanjšamo na prgišče nevrednega pepela.“