Miša Molk, ki še vedno velja za prvo damo Eme, saj se je pod njenim urednikovanjem rodila, je na družbenem omrežju pokomentirala Emo 2018. Kot pravi, "neargumentirano medmetno »šinfanje« res ni kritika, ki bi spodbujala k boljšemu“, a je treba "vseeno ohraniti vsaj nekaj zdrave distance do videnega in slišanega.“

Na Molkovo voditelj večera, Vida Valič, ni naredil dobrega vtisa. "Žal 'stendaper' ni speljal naloge voditelja. Zatikajoči, mestoma zelo nizki spusti /hepatitis!!! Sem se vprašala, če sem sploh prav slišala! itd/, pa tudi nenehno duhovičenje na račun izvajalcev je že precej iztrošena in nič kaj ljubezniva roba,“ je zapisala, nato pa pokritizirala še pesmi. "Čudim se, da ni bilo slišati kakšne res dobre pesmi, glede na to, da se avtorji in izvajalci pritožujejo, da ni oddaje, v kateri bi lahko nastopili. S čim, dragi moji? Tri televizijske festivale imajo avtorji in izvajalci na voljo (Ema, Popevka, MMS), že leta pa gredo vse pesmi hitro v pozabo, kot da jih sploh nikoli ne bi bilo. Zakaj? Se ustvarja spekulativno in zgolj preračunava, kaj bi šlo najbolje v promet? Po kakšnem receptu pa, če nič ne ostane? Je res to to, kar so zmožni naši avtorji "ustvariti"? Ali pa bi bilo potrebno avtorje, ki se doslej niso odzivali na te razpise, povabiti in jih plačati?“

Molkova je opazila trend "nekoliko drugačnega petja, v hitrejši in manj razločni maniri à la trap music.“ "To je pa tudi vse. Pa nekaj balad, ki so se spogledovale z lanskoletno zmagovalko. Ampak res, samo spogledovale. Sprašujem se, a avtorji kaj čutijo, ko se igrajo z notami in ali preverjajo, kako te note res zvenijo? Jih notni zapisi kaj bolj vzburijo kot zgolj misel: ta sempl je pa super? Se vprašajo, kaj želijo sporočiti? Sploh računajo na nas? In če, po kakšnem vzorcu? Previdno, previdno je treba delati z notno govorico! Glasba ni le brca v rit, da se dvignemo s stola in zavrtimo, knede, niti, da zblojeno zremo v svoje firnke in pozabimo, kaj sploh slišimo. Glasba komunicira, ima svojo lastno težo, sporočilnost, moč, tudi če je lahka, tudi, če je pop. Evrosong prenese vse žanre in jih sam tudi generira. Zato izjemno nasprotujem že tolikokrat slišani in zapisani floskuli »to ni evrovizijska pesem«. Le kaj za vraga naj bi pomenilo «evrovizijska pesem«? Ruslana? Lordi? Jamala? Conchita Wurst? Salvador Sobral? In nastop je paket! Vsega. Skladba, besedilo, VOKAL, gib, mimika, na koncu pa tudi obleka. Vse je lahko ali minimalistično ali divje ali razkošno. Samo podpirati se mora med seboj. Ne dopolnjevati, ampak podpirati, da se ne sesuje. P.s.: Se ob tem sprašujem: Smo sploh potrebovali polfinale? Kako so šele zvenele skladbe, ki niso prišle v izbor? Zakaj javno ne nastopijo člani žirije in sporočijo ocen? Kot recimo včeraj na srbskem izboru Beovizija.“

xxx