Kako ste še v šolskih letih spoznali Nicka Cava?
Nick je prišel v šolo Caulfield v 8. razredu, ko je njegova družina živela še v Wangaratti, kraju, ki je bil okoli 250 kilometrov oddaljen od Melbourna, kamor so se preselili šele prihodnje leto. Opazil sem ga, vendar sva prijateljevati začela, ko sva se znašla v istem vikendaškem bendu leta 1973, torej dve leti kasneje.

Kakšno glasbo sta takrat poslušala?
To so bila zgodnja 70. leta, bila sva pod vplivom Davida Bowieja, Louja Reeda in The Velvet Underground. Potem je bil tu zgodnji Alice Cooper, T-Rex in The Sensational Alex Harvey Band. Ti izvajalci so bili vir, iz katerega smo črpali priredbe, imeli pa smo tudi nekaj izvirnega materiala. Spet drugi so poslušali progresivnejše bende, kot so bili Yes in Genesis (obdobje Petra Gabriela), vendar tega nikoli nismo poskušali igrati, saj se večina s tem ni strinjala, poleg tega pa česa takega nismo bili sposobni izvajati. 

Kako je prišlo do formiranja skupine The Boys Next Door, ki so kasneje postali kultni The Birthday Party?
Težko sodim, kdaj je vse skupaj postalo resnejše, vem le, da se je ta šolski bend nekako prelevil v skupino, ki smo jo nato imeli leta 1977. Takrat sta prišla punk in new wave, ki sta nas popolnoma posrkala v entuziazem, ki ju je obdajal. V tistem času smo že razmišljali, da je to nekaj resnega in da je to nekaj, kar nam lahko da umetniško zadovoljstvo.

Kaj pa je resnično botrovalo k temu, da je The Birthday Party razpadel?
Opažam, da obstaja nekakšna obsedenost s tem, zakaj je dejansko neki bend razpadal, kar se mi zdi čudno. Skupine razpadejo zaradi napetosti med odnosi in drugačnih pogledov. The Birthday Party glede tega nismo bili izjeme. Nick in Rowland nista dobro komunicirala in prvi se je odločil – vsaj tako sem to videl jaz –, da z drugim noče več pisati pesmi. Mislim, da se takrat nisem zmotil, ko sem ugotovil, da to ni več zdravo okolje in da bend v njem ne bo preživel. Poleg tega se je Nick od naše glasbe distanciral in izjavil, da se z The Birthday Party ne more več poistovetiti. To je bil jasen znak, da gremo naprej. Šlo je za bend, ki se je zanašal izključno na navdih in adrenalin, da je lahko sploh normalno funkcioniral - torej, če ste nam vzeli to dvoje, je bilo vse takoj postavljeno na glavo. Čas je bil, da vse skupaj ustavimo. Bi imeli vi boljši predlog in mi večno ne boste verjeli, da je bilo res tako?

Verjamem vam, a ne bi mi dalo miru, če ne bi vprašal. Iz pepela tega benda pa so zrasli Nick Cave & The Bad Seeds. Kateri trenutek je bil ključen pri tej prelomni točki?
Pravzaprav je Nick Cave začel samostojni projekt, v katerega me je vključil. Vendar so bili The Bad Seeds povsem drugačen bend in težko bi rekli, da so zrasli iz kakršnegakoli pepela nečesa drugega.

Žal mi je, vendar moram ... Zakaj pa ste se jih nato odločili zapustiti?
Skupino The Bad Seeds sem moral zapustiti, ker odnosi med mano in Nickom niso bili več takšni, kot so bili, in menil sem, da moj doprinos k skupini ni več tako intenziven, kot je bil nekoč. Potem je bilo tu še nekaj razlogov iz mojega osebnega življenja in zdelo se mi je, da je to pravi čas, da se od tam poberem in se bolj posvetim svojim samostojnim projektom ter tudi drugim izzivom, ki bodo vpregle moje sposobnosti.

Vendar vaša prva dva samostojna albuma sta bila skupek iz francoščine v angleščino prevedenih pesmi Sergea Gainsbourga – Intoxicated Man (1995) in Pink Elephants (1997). Zakaj tako pozno v solo karieri začeti priredbe?
Imel sem pripravljenih toliko teh pesmi, da ko sem končal z abumom Intoxicated Man, sem samo nadaljeval in ustvaril še njegovo nadaljevanje.

Kje ste spoznali PJ Harvey and kako je prišlo do številnih sodelovanj? Zanimivo, da dejansko nista v sorodu ...
Vsi smo v sorodu. Prvič sva se spoznala, ko je prišla na promocijo albuma Bad Seedsov v glasbeni prodajalni, ne spomnim se, ali je bil HMV ali Virgin Megastore v londonskem Picadilly Circusu. Takoj sva se ujela in od takrat sva tesna prijatelja. Že prvo minuto, ko sva se zagledala, sva se počutila, kot da se poznava že vrsto let. Malo za tem me je prosila, ali bi igral na nekaj pesmih na ploščku To Bring You My Love in tako sva zapečatila usodo najinega odnosa. Polly naravnost obožujem.

Lani ste izdali že šesti samostojni album z naslovom Four (Acts of Love). Kako na koncertih v svoj starejši, železni repertoar vključite nove pesmi? Si prizadevate za to, da bi bilo slednjih več?
Z vsakim albumom kmalu postane jasno, katere stare pesmi se v živo dobro spajajo z nekaterimi novimi. Tematike so si tako ali tako pogosto sorodne. Tudi na albumu Book of the Dead, ki je imel specifičen koncept, so bili komadi, ki so se dobro ujeli s pesmimi s prejšnjih ploščkov. Očitno so na splošno moje umetniške skrbi med seboj paralelno povezane.

Producirali ste tudi album Common Ground portugalskega izvajalca Mazganija. Se vam zdi, da je nanj pripravljen tudi preostali del Evrope?
Mazgani mi je všeč in menim, da ponuja nekaj unikatnega. Ali ga bo nekega dne odkrilo tudi širše mednarodno občinstvo, pa je zunaj mojega strokovnega dosega.

S kom bi še radi sodelovali?
Z nikomer. Počakajte, ja ... z Markom Laneganom.

Kako pa se je začel projekt The Ministry of Wolves, s katerim jutri prihajate v Kino Šiška?
Začel se je kot ideja za gledališče, kjer bi v predstavo, sestavljeno iz pravljic bratov Grimm, vključili tudi pesmi. Predloge od vseh štirih smo združili in začeli proučevati poetične interpretacije zgodb bratov Grimm, ki jih je ustvarila Anne Sexton. Razvili smo pesmi in jih predstavili kot prvi element za gledališko produkcijo; te so globoko zakopane v naš projekt. Do neke mere, seveda, obstajajo tudi samostojno, zato smo se odločili, da jih je smiselno predstaviti tudi na koncertih.

Kdo je izjavil, da je album Music From Republik der Wölfe temačna stran pravljic, povedana skozi neverjetno glasbo?
To je to. Mislim, da sem to izjavil celo jaz!

Kakšen je spomin na vaš zadnji obisk Ljubljane?
Moj zadnji obisk je bil v Orto baru. Ne spomnim se točno, ali sem se vrnil še kaj vmes, saj zaradi urnika turnej včasih krajev, kjer nastopaš, sploh ne vidiš. Vem pa, da sem se vsakokrat, ko sem imel možnost preživeti malo več časa v Sloveniji, imel lepo. Tokrat pa boste videli raznoliko predstavo, kakršne Ljubljana še nikoli ni videla. Gre za zelo drugačen nastop in odzivi, ki smo jih dobili na turneji do zdaj, so odlični.