To je vaša prva izkušnja s slovenskim filmom. Je kaj drugačna od hrvaške ali bosanske?
Mislim, da so filmarji po vsem svetu enaki, gre samo za vprašanje denarja. Nekdo dela film za 200 milijonov evrov, nekdo pa za 200 tisoč.

Ampak v filmu z 200-milijonskim proračunom še niste igrali?
Ne, upam pa, da bom (smeh).

Circus Fantasticus je tudi vaš prvi film brez dialoga. Ste imeli težave s takšnim načinom igre?
Ne, introvertiranost oziroma notranja komunikacija mi je zelo blizu in se mi zdi zelo iskrena. Tako s sabo komuniciram že vse življenje.

Mislite, da človek, ki ne govori, več razmišlja?

Zdaj bi lahko filozofiral, ampak če poenostavim, bi prišli do nečesa. Ko se dva človeka srečata, se najprej nekaj zgodi, šele potem pa bosta komunicirala o tem, kaj se je zgodilo. Ukvarjam se s prvim. Ljudje bodo, ne glede na to, kaj se je zgodilo, lahko manipulirali z besedami in rekli, da gre za nekaj drugega - eno govorijo in drugo mislijo, čisto nekaj drugega pa čutijo.

Kaj je bila vaša prva misel po ogledu filma?
Jebote, kakav je to k... (smeh), ker sem ga gledal v Berlinu brez tona, pri tem filmu pa je tako, da je, če umakneš ton, kot da bi umaknil 40 odstotkov filma. Ko sem ga gledal v Portorožu, pa mi je bil super. Cel film je pisan kot poezija in ga je bilo tako treba tudi posneti.

Ste prej poznali filme Janeza Burgerja?
Burgerjeve filme sem poznal, a jih nisem gledal. Rekel sem mu: "Nisem gledal tvojih filmov." On pa mi je rekel: „Tudi jaz nisem gledal tvojih“.

Kako pa ste spoznali Burgerja?
Prišel je do mene in mi rekel, ali bi igral v njegovem novem filmu, pa sem rekel, da. Všeč mi je bila zgodba, zelo preprosto.

Kako vam je bilo delati z Burgerjem?
Prijetno.

Mislite, da je režiserjem lahko delati z vami?
Za nekatere je, za nekatere pa ne. Znam biti zelo kompliciran, vendar redkokdaj na osebni ravni. Razjezim se, kadar režiser spusti iz rok stvar, ki ni dobra.

Imate tudi svojo produkcijsko hišo. Katere filme pa ste že producirali?
Pri enem smo bili koproducenti, enega pa zdaj produciramo. Šlo bo za hrvaško-nemško-avstrijsko-francosko koprodukcijo. Precej velik film. Režirala ga bo Jasmila Žbanić. Potem pa imamo enega še v pripravi, za enega,  za katerega smo kupili pravice knjige, pa se piše scenarij.

Za katero knjigo?
Hotel Zagorje. Zelo zanimiva knjiga o odraščanju deklice v begunskem taborišču s perspektive deklice. Zanimivo je, da se trije filmi, ki jih bomo delali, ukvarjajo z otroki. Poleg tega pa imamo tudi projekt, v katerem pripravljamo delavnice za otroke. Po vsej Hrvaški gremo v kraje, kjer ni kina, in pripravljamo projekcije filmov, ki niso v redni distribuciji, poleg tega pa zraven organiziramo še štiridnevne delavnice. Vsako mesto tako naredi svoje filme, vsi pa so povezani z mestom.

Vodite tudi delavnice. Kaj delati na njih?
Koncept mojih delavnic in tega, kar delam, je, da jih naučim igre. Da pridejo do idealnega sebe, s katerim morajo iti pred kamero. V nekem procesu jim snemam maske.

V kakšnem procesu?
Pridi sem in pred skupino povej svoje ime in priimek.

To je to?
Da, po dve uri, dokler tega ne povejo.

Je toliko načinov?
Ne, ni problem v načinu, ampak v tem, kdo to govori. Gre za zelo zanimiv proces. Ko prideš pred kamero, moraš vedeti, kje je tvoja ničla. Lik namreč ne prenese tvojega odpora.

Na Berlinalu ste bili v tekmovalnem programu že s petimi filmi.

Letos je bil danski film Dagen derpa, v katerem sem igral, zelo blizu Berlinala, in smo se šalili, da me bodo režiserji začeli najemati izključno po tem, ali bi radi šli na Berlinale.

Zakaj ravno Berlinale, ne pa Cannes ali Benetke?
Ta, ki ga snemam zdaj, ni ne za Benetke ne za Cannes, ampak za Berlin, ker je politično zelo angažiran, Jasmilin film, ki ga delamo zdaj, pa je za Cannes.

Kakšen pa je potem?
Berlin dojemam kot politično angažiran festival, Cannes mi je bolj umetniški, Benetke pa so mi ne vem kaj.

Kaj pa Sarajevski filmski festival?
Je genialen prostor oziroma odskočna deska za regionalen film.

Igrali ste v veliko filmih z vojno tematiko. So vam takšne vloge ponujali ali ste jih izbirali sami?
To so filmi, ki so jih snemali po vojni. Ponujali so mi jih, pa tudi sam sem jih izbral.

Ko se je začela vojna na Balkanu, ste bili v JNA.
Bil sem in na eni in na drugi strani. Eno leto sem bil v JNA, nato pa eno leto v hrvaški vojski.

Ste imeli travme?
Travme so bile, a se jih ne zavedaš. Ko sem šel iz Zagreba na avtobus za Šibenik, kar je dobrih 300 kilometrov,  sem po 40 kilometrih šel iz avtobusa. Nisem zdržal. Pozneje sem to analiziral in ugotovil, da je povezano s stvarmi, ki so se mi dogajale med vojno. Bil sem v obleganju in v drugih težkih situacijah, in to ti potem ostane v glavi.

Kako avtomehanik postane igralec?
To je ista stvar. Potreben je čas, da začneš sestavljati imaginarne slike, ki so čvrste in otipljive, ampak neulovljive. Rad imam posel, ki ga opravljam, in v njem uživam. V principu je tako, da je, če je človek blizu sebe in res ve, kaj dela,  vsako delo milina. Gledal sem dokumentarec o človeku iz Amerike, ki je vozil avto za čiščenje ceste. V filmu je pokazal vse modele avtomobilov za čiščenje ceste, ki jih je zbiral v otroštvu - on je srečen, ker je uresničil svojo željo.

Vi ste se očitno nekaj časa iskali.
Ne samo nekoliko, ampak pet, šest let.