Začniva s Haitijem. Bili ste tam. Česa fotografije niso mogle pokazati?
Mislim, da je v primeru potresa na Haitiju zaradi njegove razsežnosti zelo težko zajeti vse v eno fotografijo.

Kakšna, mislite, da je moč fotografije v primeru naravnih katastrof?
Novinarsko in fotografsko delo sta igrala veliko vlogo pri tem, da je javnost Haiti ohranila na očeh.

Pred desetimi leti ste dejali, da vaše delo spreminja svet. Še vedno mislite tako?
Da. Tudi pred 10 leti nisem mislil, da fotografija lahko spremeni svet sama od sebe, a v kombinaciji z drugimi stvarmi je izjemno pomembna.

Pokrivali ste tudi vojno na Balkanu. Rekli ste, da je bilo na začetku težko prepričati urednike v New Yorku, da gre za resno vojno ...
Mislim, da niso verjeli, da v Evropi lahko izbruhne vojna, politiki pa so govorili, da je bo kmalu konec. Težko je bilo dojeti krutosti, ki so se zgodile in ki so se še nameravale zgoditi.

V Bosni so vas večkrat aretirali in pretepli. Kaj vas je prepričalo, da naslednji dan spet vzamete v roke fotoaparat?
Sam sem imel srečo, saj je tam umrlo veliko mojih kolegov. Za to, da sem se vračal v Bosno, je bilo več razlogov: to, kar počnemo, se mi je zdelo pomembno, veliko vlogo pa je imela tudi jeza nad svetom, ki se ni menil za moje delo in razmere v Bosni.

Kaj vam gre po glavi, ko okoli vas letijo krogle: želja po preživetju ali po tem, da naredite dobro fotografijo?
Oboje. Mislim si, ne pusti se zadeti eni od teh krogel, kar je zagotovo prioriteta, obenem pa poskušam čim bolje dokumentirati dogajanje.

Kako vas na vojnem območju dojemajo vojaki obeh strani?
Odvisno od situacije, obenem pa se odnos spreminja tudi skozi leta, ker ljudje vedno bolj razumejo moč podob. Delo je zdaj veliko težje, ker vedo, kaj se bo zgodilo s fotografijo in da bodo, če jih bo pokazala pri tem, da delajo nekaj slabega, temu sledile posledice. Po drugi strani je za nas kot fotografe izjemno pomembno, da ne vplivamo na dogajanje, še posebno na vojake, da se ne počutijo kot Rambo.

Mislite, da fotograf lahko vpliva na dejanja vojakov?
Mislim, da ja, v obe smeri. Pogosto, če so pametni, nečesa ne bodo storili prav zato, ker je tam fotoaparat. Včasih naša navzočnost rešuje življenja.

Se je to kdaj zgodilo v vašem primeru?
Velikokrat se ni in so ubijali ljudi zraven mene, v nekaterih pa so zaradi prisotnosti novinarjev morda ravnali lepše.

 

Kaj pa dilema, ko nekdo na smrt krvavi - mu boste pomagali ali ga boste fotografirali?
Če je nekdo ranjen in umira, jaz pa sem edini, ki sem tam, ni nobenega vprašanja. Pomagal mu bom in sem že. Če pa je tam še kdo drug, ki lahko pomaga, pa bom storil, kar moram - dokumentiral dogajanje. Ljudi sem že peljal v bolnišnico ali jih rešil pred pretepanjem, včasih pa mi je jasno, da bodo umrli pred mojimi očmi in da ne morem storiti ničesar drugega kot to, da ohranim svoje življenje.

Je težko spati s tem?
Je, ampak sem prišel do tega, da ne morem storiti ničesar in da se bodo takšne stvari dogajale. Kar lahko naredim, je, da dam ljudem vedeti, kaj se je zgodilo, in da vplivam na dogajanje na politični ravni.

Kaj pa občutek, ko veste, da boste vi vojno območje zapustili, drugi pa bodo ostali tam?
To je res težko. Ko me sprašujejo, kako lahko grem v takšne kraje, jim odgovorim, da zato, ker lahko odidem. Ampak pri tem imam vedno občutek krivde.

Katere so najpogostejše moralne dileme, s katerimi se spopada vojni fotoreporter?
Vpliv navzočnosti fotografa, ko ljudje počnejo nekaj zaradi njega, kdaj fotografirati in kdaj posredovati ter poštenost do obeh strani.

Kaj menite o posnetkih, kakršno je umiranje iranskega dekleta Nede? Se vam zdi prav, da so objavljeni?
Če je resnično, absolutno. Poleg tega posnetka, ko je šlo za res dramatično zgodbo, so med več sto posnetki amaterjev odlične fotografije posneli profesionalni fotografi. In te podobe so poleg posnetka Nede živele naprej. Bojazni, da bi posnetki državljanov nadomestili profesionalno fotografijo, so zato odveč.

Obstaja meja, ko dogajanje postane prekruto za fotografijo?
Večno vprašanje. Ko sem v takšni situaciji, sem tam zaradi vas in vseh drugih, zato pazim, da se ne cenzuriram.  Dober primer so fotografije pogrebov otrok. Na začetku nisem silil v ospredje, da ne bi bil brezobziren, dokler me ni enkrat oče fizično potegnil, odvlekel v sobo, v kateri je ležal njegov sin, in mi rekel, naj fotografiram. Ti ljudje želijo, da drugi izvedo, zakaj so umrli njihovi najbližji.

Ste po 20 letih dela postali bolj hladni ob takšnih situacijah in jih morda jemljete že preveč zlahka?
Že dolgo nazaj sem si obljubil, da bom, če bom kdaj začutil, da se mi takšne stvari zdijo normalne in kot služba, po kateri bom šel na večerjo, nehal. Nočem postati človek, ki ničesar ne čuti ob joku ženske ali truplu na cesti.