Kakšni so bili občutki po zmagi? Tik pred razglasitvijo ste se menda tresli …
Še nikoli nisem bil v taki situaciji. Občutkov ne znam opisati. Po eni strani sem bil vesel, da je vse za nama, ker je bilo res naporno, po drugi strani pa nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Vedel sem, da mi zmaga ni zagotovljena, da bo tesno. Točke sem sicer preračunaval in kazalo je, da se bo obrnilo v mojo korist, a ni bilo 100-odstotno. Zadnjih trenutkov in razglasitve se sploh ne spomnim dobro. Zato je bilo zanimivo gledati oddajo.

Je bilo težko tekmovati proti Sanji, s katero sta se dobro razumela?
Ja, težko je bilo. Če bi si pa lahko izbiral, s kom bi želel biti v finalu, bi si izbral njo. To je bilo tisto pravo finale. Toliko internih dvobojev sva imela in ta je bil pika na i. Bolje se ne bi moglo izteči.

Kako bi opisali tedne v MasterChefu?
Če povzamem dogajanje na poti od top 16 do top 10, moram priznati, da mi ni bilo pisano na kožo. Bil sem sicer dober, a mi je vedno „malo zmanjkalo“, tako da sem moral večinoma na izločitvene teste. Od top 10 do top 5 so mi stvari tekle kot po maslu. Takrat me je malo zasrbelo, ker me toliko časa ni bilo na izločitvenem testu. Spraševal sem se, kaj naj pričakujem, kakšen bo skok v zahtevnosti nalog. Vmes mi je umrla babica. To je bilo, ko sem bil med top 8, tako da sem se moral še s tem boriti. Poleg tega sem imel še študij. Ko so imeli drugi proste dneve, sem bil jaz na vajah na faksu. Zagotovo pa je bilo najbolj zahtevno priti od top 5 do finala, ampak sem zmogel. Strah je bil odveč. Odlično sem se izkazal in sem tukaj, kjer sem.

Po polfinalu ste se zgrudili zaradi dehidracije. Kako se je stres še kazal na vašem telesu? Ste morda shujšali?
Za tri kilograme sem shujšal. Takrat se sploh nisem slabo počutil. Sedel sem na klopi, vstal, naredil pet korakov, ko se mi je zavrtelo. Vzrok je bila dehidracija. Ponavadi sem med kuhanjem spil dva litra vode, v polfinalu pa sem med kuhanjem spil morda le tri decilitre. Mislim, da je bil to glavni vzrok.

Finale je bilo napeto. Kaj vam je med kuhanjem povzročalo največ skrbi? Težave ste imeli s folijo …
Ko ima hudič mlade, jih ima orenk. Nisem navajen, da mi stvari ne tečejo po načrtih. Rad sem organiziran, zato me takšne stvari vržejo iz tira. Vzel sem prvo alufolijo, a je nisem mogel odviti. Vzel sem čisto novo in pri odpiranju z nožem naredil luknjo in se spet ni lepo odvijala. Nato sem šel v trgovino po olje, ki ga nisem mogel odpreti, ker se je zamašek samo vrtel. In sem moral iti po novo … To so tiste dragocene sekunde in nepričakovane situacije. To je bilo stresno.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste videli Karimovo sladico?
Wow! Vsa čast. Vizualno bombastično. Nato pa sem se vprašal, kako jo bom naredil.

Kako se je začela vaša kuharska pot?
Začela se je s pomočjo babici, pri kateri sem med počitnicami preživel ogromno časa. To je bilo od četrte starosti dalje. Imela je ogromno kmetijo. Rad sem imel živali, zato sem pomagal v hlevu in na polju. Ker je bila dobra kuharica, sem ji pomagal tudi v kuhinji.

Kaj želite početi v prihodnosti?
Za zdaj se prepuščam toku. Ne vem, kaj lahko pričakujem. Želim si ponudb, ki bi jih lahko čim bolje izkoristil. V prihodnje, ko se situacija pomiri, pa bi rad končal dobro kuharsko šolo in nadgradil znanje, da bi to lahko tržil naprej. Enkrat v prihodnosti pa bi rad odprl svoj bistro.

So že kakšne ponudbe?
Pet vikendom zapored delam po Sloveniji. Gre za enodnevne dogodke, na katere me povabijo.

Tudi ponudb deklet verjetno ne manjka?
Je pestro, ampak to sem sedaj dal na stran. Trenutno imam druge obveznosti.

Kako boste porabili 50 tisoč evrov?
Najprej si bom z družino privoščil oddih. Šli bomo na potovanje. Nato bom moral nabaviti kuharsko opremo, ki jo potrebujem, če hočem sodelovati na raznih dogodkih. Preostanek pa bom vložil vase. Investirati v znanje. Kaj bo prinesla prihodnost, bomo pa še videli.