ManuElla se po dveh letih vrača na Emo, kjer se bo predstavila s pesmijo, ki jo je zanjo napisal uspešen švedski producent, za katerega meni, da imata odlično sinergijo. Pravi, da se izjemno dobro razumeta in da je, ko je spoznala njega, končno začela delati takšno glasbo, ki jo čuti, jo ima rada in v sebi nosi močno sporočilnost. Pred tem je posnela album, ki ga ni nikoli izdala.

Kako bi opisali leto, ki je za vami?

Uau! Zelo delovno, zelo zahtevno, ampak v dobrem smislu. Veliko časa sem preživela v studiu. Delala sem to, kar sem si vedno želela delati. Živim za ustvarjanje, za nastopanje, za glasbo. Deset mesecev sem garala, potem pa se je vse skupaj začelo realizirati. Spoznala sem producenta, s katerim zdaj sodelujem.

Kdo je sanjski producent, ki ga omenjate tudi na Facebooku?

Sem iskrena in napišem, kar mislim. Dobrega producenta imeti kot pevec, je največ, kar lahko kot izvajalec prosiš. Ta producent je Šved Mike Elson, ki je zelo normalen človek, ki se nima za ne vem kakšno veliko osebnost, ker je zelo velik v sebi. Je zelo uspešen tudi po svetu. Je pa človek, s katerim sva se takoj ujela, podobno misliva, podobno čutiva. Potem lahko ustvarjaš dobro glasbo.

Lani ste omenili, da snemate svoj prvi album … Kaj se je potem zgodilo s tem projektom?

V lanskem letu sem posnela 14 skladb in sem v trenutkih zašla, ker v to nisem šla z glavo. Mislila sem, da moram, ker sem v tujini, delati glasbo, ki se vrti in ne glasbo, ki jo čutim. Album je bil preveč obrtniški in sem zato obupala nad tem projektom. Prekinila sem s tem in spoznala Mika, s katerim zdaj delava pesem po pesem. Ko bodo rezultati, bodo takšni, da si jih bom upala predstaviti svetu, ne zaradi materialnih stvari, ampak zato, ker sem sledila srcu.

Kaj se je zgodilo z materialom, ki ste ga posneli?

Ta material je izjemno dober. Vsak človek bi rekel, da so to vrhunske pesmi in zagotovo bi me vprašali, zakaj tega nisem izdala. To so naddobre pesmi. Iskreno, tega nisem tako čutila in zato v to nisem šla. Moja prioriteta je biti iskren sam do sebe in do ljudi. Ne glede na to, kaj delaš. Sploh glasba. Glasba mora biti iskrena, da jo ljudje začutijo.

Je ta isti producent sodeloval tudi pri pesmi za EMO?

Ja, seveda. Iskreno, o Emi nisem niti razmišljala. Ko me je Mike spoznal in je videl, da sem iskrena, mi je povedal, da ima pesem zame. Ko sem jo slišala, sem bila navdušena in sem rekla, da bi s to pesmijo še kdaj šla na Evrovizijo. In je rekel 'Why not?' (Zakaj pa ne?, op. a.) In tako se je začela vsa ta zgodba, ker nosi takšno sporočilnost. Mike je imel v mislih, da bi nastopala za Švedsko, a jaz tega kot Slovenka nisem začutila. Odkar sem v tujini, še bolj čutim Slovenijo, kar sem tudi povedala Miku.

Kako pa je Mike sprejel to?

Je velik človek, je skromen in je rekel, da če tako čutim, da to spoštuje. Pustil mi je svobodne roke pri tem.

Bo pa pesem v slovenščini, kajne?

Tako je. Veliko ljudi tudi ne razume angleščine, v prvi vrsti nam je sporočilnost, da ljudstvu povem, kar želim povedati. Ne gre za mojo egocentričnost, gre za to, kar želim ljudem sporočiti.

Bo na tej Emi kaj drugače, kot je bilo prvič?

Vedno je drugače. Moram pa reči, da sama v sebi ostajam ista. Ne glede na to, kakšen bo rezultat. Seveda, vsi si želimo zmagati, vsi želimo na Evrovizijo … A meni je glavna sporočilnost. Če se bo pesem dotaknila enega človeka, bom vesela.

Ste kdaj pomislili, da bi se vrnili v Slovenijo?

Nikoli nisem rekla, da 'to ni to'. Imela sem krize, ki so trajale po eno uro in ne več. Ne zdržim biti negativna, saj sem po naravi pozitivna. Verjamem, da je življenje čarovnija. Zaradi znanja, ki ga nosim v sebi, se nisem nikoli predala.

Lani ste povedali, da na Švedskem drugače delajo z glasbeniki kot pri nas. Kje se opazijo te razlike in kakšne sploh so?

Enako vidim in čutim in to bo povedal kdorkoli, ki je v tujini. Švedska je izjemno glasbena država. Oni več zaslužijo z glasbo kot z Ikeo in avtomobilizmom. Spoštujejo umetnike, ker vedo, koliko odrekanja je to. Vedo, da to ni nekaj za šalo, prideš na oder in nekaj zapoješ. Je delo za celo življenje, odrekanje celo življenje. Večina ljudi pri nas, v Sloveniji, to dojema kot hobi. Na Švedskem če vidijo, da se trudiš, imaš odprte možnosti in se lahko dokažeš. Ni pa lahko. Sploh v tujini, kjer je še več talentiranih ljudi. Če pa nastopiš z iskrenostjo, lahko veliko dosežeš.