Pralni in pomivalni stroji, grelniki vode, ki ne padajo z dotrajanih zidov, tuš – kabine, klima, pa tudi električna energija in voda. Vse to sva v treh letih življenja v Afganistanu grozno pogrešala. Afganistan je država, ki lahko človeku ponudi veliko. Od vznemirljivih panoramskih pogledov, do skritih receptov za pripravo mlečnih napitkov s hašišem. To, kar Afganistan ne nudi nikomur, je udobje. Poleti temperatura v nekaterih predelih doseže petdeset stopinj celzija. Brez hladilnika je zelo težko obdržati hrano svežo, če jo slučajno uspete svežo kupiti. Recept za omleto iz treh jajc zahteva najmanj dvajset jajc.
V državi, v kateri ne obstaja niti kanalizacija, lahko samo sanjate o klimi, medtem ko se s preznojenim hrbtom lepite na stol.
Voda je poleti prava redkost. Samo srečneži imajo vodnjak iz katerega, če imajo električno energijo, vodo v hišo črpa električna črpalka. Pozimi, četudi imate vodnjak, nimate vode.
Sneg na gorovju Hindukuš pokoplje pod sabo celotna naselja. Na blatnih cestah mest se avtomobili komaj premikajo, a v tankih ceveh voda zmrzne takoj, ko temperatura pade pod ničlo. Prvo zimo sva odtajevala cevi z vrelo vodo, ognjem in vročimi oblogami. Ko ni nič pomagalo, sva obupala. Na stranišče sva soproga in jaz hodila sinhronizirano. Najprej eden in potem drugi. Z vodo iz stopljenega snega sva splahnila školjko, ko sva oba končala.
V Afganistanu traja zima dolgo. Prvi znanilci pomladi pa niso lastovke, temveč počasno taljenje vodovodnih cevi. Ko so bile cevi prehodne, sva svečano stopila okoli školjke in potegnila. Čarobna voda iz kotlička se je izlila in s sabo odnesla mraz in smrad, ki je vladal teh tri, štiri mesece zime. Še danes, skoraj dve leti po povratku v Evropo, zvok polnenja kotlička pomeni toploto. Pomeni pomlad.