Uspešna pevka Maja Keuc, ki že pet let živi na Švedskem, je ob dnevu Evrope obiskala Ljubljano in nastopila na Kongresnem trgu. Ob tej priložnosti in v luči nedavne smrti didžeja Aviciija smo se z njo pogovarjali o pasteh glasbene industrije in življenju na severu.

Ob dnevu Evrope je bilo poudarjeno, da bi morali biti mladi Evropejci bolj aktivni. Kakšna so vaša opažanja? So mladi preveč pasivni?
Zdi se mi, da se mladi obnašajo, kot da se jih zadeve ne tičejo oziroma kot da ne bi imeli nobenega vpliva. Zagotovo pa imamo vsi vpliv, če si ga želimo. Morali bi se za stvari bolj zanimati in se povezovati. Še zlasti mladi do Evropske unije pogosto nimajo nekega odnosa, saj se jim zdi samoumevna. Ne poznajo razmer, ki so vladale prej. S tem se tudi jaz nisem ukvarjala do sedaj. Nato pa sem videla birokratske težave, s katerimi so se soočali prijatelji iz Amerike in Azije, ki so prišli v Evropo.

Vi ste dokaz, da lahko mlad človek, ki stvari vzame v svoje roke in si upa, uspe v tujini in uresniči svoje sanje. Kako močno je bil pogum povezan s strahom?
Ko sem bila mlajša, sem sprejela odločitev in se lotila dela. O posledicah nisem veliko razmišljala. Sedaj sem bolj "filozofski tip" človeka. (smeh) Pojavilo se je ogromno dejavnikov, na katere nisem računala.

Na primer?
Imela sem določene predstave, kako deluje glasbena industrija. Ko pa enkrat prideš v ta krog, spoznaš, kaj vse je pomembno in da je talent le predpogoj. Od tega, da moraš imeti neko svojo zgodbo, da moraš izstopati ... To te kar zadene. Pridejo ljudje, ki te želijo po svojih predstavah "obrusiti", vsak te hoče postaviti v neko drugo luč … Moj največji izziv je bil, kako ohraniti sebe in se dovolj prilagoditi. 

Kje ste potegnili mejo?
Pri svojih vrednotah. Definitivno se o sebi ne bi toliko naučila, če ne bi šla v tujino in spoznala toliko ljudi ter se naučila, da je mogoče iste stvari narediti na različne načine. Čutila sem pritisk, saj sem že pred študijem doživela neki uspeh. Nisem začela iz ničle kot sošolci. Ta pritisk sem si sicer malo tudi sama ustvarila, malo moja okolica … Morala sem stopiti korak nazaj in se vprašati: ’Kaj pa je meni pomembno?’ Ko začneš enkrat tako razmišljati, postane tvoja glasba drugačna. Prej sem si želela biti znana, nastopati na veliki odrih … Nato pa sem spoznala, da je to le neko polnjenje ega. Ko te vsi občudujejo, kaj potem? Celo življenje se boriš, da ostaneš na vrhu. Obrnila sem fokus. Glasbo delam, ker brez nje ne morem živeti in ker bi rada ljudem nekaj dala. Ko sem imela nekaj koncertov v Sloveniji, intimno turnejo, me je stik z ljudmi opomnil na to, zakaj sem se začela s tem ukvarjati. 

Pretekli mesec je umrl Avicii in v fokus se je postavil ravno ta pritisk glasbene industrije, ki ga omenjate. Kako so njegovo smrt spremljali na Švedskem? 
Razveselilo me je, da so novinarji začeli osvetljevati teme, povezane z mentalnim zdravjem. Namesto da poveličujemo njegovo kariero, se raje vprašajmo, kako je to dosegel in kaj je moral žrtvovati. 

V dokumentarnem filmu o Aviciiju je bilo zelo žalostno videti, da je, potem ko se je odločil, da se bo upokojil, ostal brez vsakršne podpore?
Da, celo njegovi prijatelji so pritiskali nanj. V bistvu ni imel prijateljev. To je bil tudi moj največji strah. Vsakič, ko sem bila na neki točki, ko bi lahko kariero potisnila naprej, me je neko varovalo držalo nazaj in vprašala sem se, ali so to ljudje, ki vidijo mene in ne le denar. Če tega nisem začutila, sem odklonila. Odločila sem se za pot, ki je težja in daljša, a je prava.

Zadnje čase ste več v Sloveniji. Zakaj?
Večinoma zaradi koncertov, pogrešala pa sem tudi ljudi, to iskrenost, domačnost. Pravijo, da po petih letih nastopi kriza in da začneš pogrešati dom.  Švedska je sicer super, kar se tiče glasbe. Daje mi ogromno možnosti. Kar se tiče pa ljudi … Odnosi tam so drugačni.  

Kaj vas na Švedskem tudi po petih letih še vedno moti?
Švedi so individualisti. Nimaš občutka, da se povezujemo. Švedi so zelo prijazni, a hladni. Jaz pa sem ljudski človek in me je začelo to žalostiti. Pa te zime …

Na Švedskem se soočajo tudi z nevarnostjo terorizma. Vas je strah skrajnežev?
Ne, če bi se s tem obremenjevala, ne bi več zapustila doma. Ko je bil napad v centru Stockholma, bi se morala ravno v tistem času tam dobiti s prijateljico. Bila sem že zunaj, ko me je poklicala, naj ostanem doma in prižgem televizijo.

Boste na Švedskem ostali?
Ne vem. Puščam si odprte možnosti. Za zdaj sem tam, kam me bo odneslo, pa ne morem napovedati.