Linz je mesto, ki ga je za evropsko prestolnico kulture hotel narediti že Hitler, zdaj, po dobri polovici stoletja, pa mu je to končno uspelo. Sprejel me je dokaj hladno, jaz pa njega, ker ni bog ve kaj, je pa res, da sem mogoče takšen občutek dobila zaradi hladnega vremena. Reka, hrib, grad in stari objekti, na katere se po mojem mnenju dokaj neokusno lepijo novi, na prvi pogled spomnijo na Maribor, le da si je novotvorbe treba še zamišljati. Te naj bi po ambicioznih načrtih za EKP 2012, ki so bili na začetku preveč ambiciozni celo za Evropsko komisijo, nastale v naslednjih letih.

Turistični vakuum. Nezanemarljiva je še ena razlika med mestoma: 73 milijonov evrov, kolikor jih je za EPK porabil Linz, in 200 milijonov, kolikor bi jih rad porabil Maribor, čeprav sploh še ni jasno, kje jih bo dobil. Pa recimo, da mu ta utopični podvig v času gospodarske krize vseeno uspe. Bo Slovenija vedela, kaj v Mariboru in okolici storiti s turisti, ki jih je vajena vlačiti samo po Ljubljani, Bledu, Postojnski jami in Portorožu, kot da bi bili to edini slovenski kraji, med njimi pa vakuum? Resnica je, da kulturi ne bodo pomagali ne novi kulturni objekti ne kulturni milijoni, če se ne bo spremenila tudi kultura Slovencev. S pepelom se lahko kot prvi začnemo posipati mediji. V bistvu bi vanj morali vtakniti glave. Dvodnevne ekspedicije v Linz so se udeležili štirje novinarji, a je to še vedno za dva več, kolikor jih je menda vztrajalo do konca predstavitve bodoče kulturne ministrice. Mogoče pa bi zdržali dlje, če bi se gospa Širca med njo gugala na kaki gugalnici pred parlamentom.