Že pri rosnih osemnajstih ste se pojavili na naslovnicah glasbenih revij. Kako je to vplivalo na vas?
Sprva se mi je zdelo zelo kul in me je motiviralo, da sem se še bolj trudil. Hkrati pa se je vse odvijalo zelo hitro in je bilo zelo zavajajoče, saj sem mislil, da bo vedno tako.

Koliko ur na dan ste kitari posvečali takrat in koliko zdaj?
Ko sem bil mlad, sem vadil, ko sem lahko. Časa za to sem imel veliko. Pozneje sem se bolj posvetil ustvarjanju glasbe. Danes vadim samo še stvari, za katere sprva ne vem, kako naj jih prenesem na instrument.

Kako je bilo odpreti turnejo Rolling Stonesom na turneji po Japonski leta 2006?
Bilo je neverjetno, saj do zadnjega trenutka nisem verjel, da se bo dejansko zgodilo. Odprl sem pet koncertov na stadionih, kar je bila izjemna izkušnja.

Ste imeli z njimi tudi stike?
Niti ne. Od njih je le Ron Wood po koncertu pristopil do mene in pohvalil moj nastop. To je bil vrhunec te zgodbe (smeh)!

Katero glasbeno sodelovanje je najbolj vplivalo na vaš glasbeni razvoj?
Sodelovanji s Stanleyjem Clarkom in Lennyjem Whitom sta na meni pustili največji pečat.

Berete note?
V zgodnji karieri sem pisal kolumno v eni izmed kitarskih revij, tako da sem takrat moral pisati tudi v notah. Pozneje sem to opustil – not zdaj ne berem več.

Ste hodili v glasbeno šolo?
Ne, v mladosti sem imel zasebnega učitelja. Pozneje pa sem igral v različnih skupinah – tam sem se naučil največ.

Koga bi šteli za svoj največji glasbeni vpliv?
Veliko različnih izvajalcev. Od Paula Rogersa, Eddieja Van Halena, Steva Morsa pa vse do Stevieja Wonderja ter Johna Coltrana. Pozneje pa sem se bolj kot poslušanju posvetil ustvarjanju.

Je res, da ste v Los Angelesu s prijatelji redno zahajali v klube na jam sessione?
Ja, res je. Včasih je bilo to bolj razvito – danes se kultura umika od žive glasbe.