Ko je ta teden v kino prišel film o ameriški kuharici francoske hrane Julii Child, ki je rada jedla, še raje pa kuhala, sem se ob množici kuharskih oddaj, ki jih te dni lahko spremljamo na slovenskih televizijah, vprašala, zakaj, če jih že gledamo, potem ničesar ne skuhamo. Morda zato, ker nam enostavno zmanjka časa, morda zato, ker so nekje v bližini vedno mame, za katere je kuhanje, potem ko se od njih odcepimo, edini izraz ljubezni, ki smo ga še voljni sprejeti, morda pa tudi zato, ker kuha, če je nihče ne ceni, postane ena sama muka.

Kuhanje lahko sprejemamo kot vrsto umetnosti, ki je daleč od gospodinjske tlake za štedilnikom, rezultat kuhe pa kot umetniški eksponat, ki se bo hladil zato, ker bi ga bilo grešno načeti, ne pa na primer zato, ker se je moški, za katerega smo jed skuhale, ravno takrat odločil za meditacijo na veceju.

Lahko pa kuhanje dojemamo tudi kot umetnost uživanja, ki bo namesto dolgotrajnega dela, po katerem bomo razmišljali samo še o tem, da moramo pomiti posodo, pomenilo dolgo uverturo v seks. Kronski dokaz za to je Julia Child, za katero je bila, če sklepamo po filmu Nore Ephron, kuha namesto nujnega zla predvsem s predpasnikom zakamuflirana seksualna predigra, medtem ko britanska kuharica Nigella Lawson 50 let pozneje kuha že tako, kot da bi seksala.