Ksenija Benedetti se je za revijo OnaPlus razpisala o slabi izkušnji, ki jo je imela z zdravnico na Onkologiji. Najprej je poudarila, da ceni in se klanja zdravnikom, negovalkam, medicinskim sestram, policistom in podobnim poklicem, ki jih ponavadi začnemo ceniti šele takrat, ko jih potrebujemo. 

Leto 2018 je bilo zanjo najtežje leto v življenju. "20. septembra je odšel moj oče, 2. novembra je Borisa udarila kap,“ je zapisala in dodala, da nikoli ne bo pozabila srečanja očeta s konzilijem zdravnikov na ljubljanski Onkologiji … "Pa ne zaradi očetove bolezni, ampak zaradi odnosa neke zdravnice do podajanja informacij v zvezi z njegovo boleznijo. To je pripoved o nikakršnem odnosu zdravnice do pacienta, ki ga v žilah zdravstvenih delavcev, ki so večinoma predani in srčni ljudje, ne bi smelo biti niti za ščepec.“

Benedettijeva pravi, da jo je oblil srh, ko so očeta posadili na pisarniški stol, "okrog njega se je v polkrogu STOJE postavilo približno 10 zdravnic in zdravnikov v belih haljah s pogledi in obrazi, ki niso pripovedovali ničesar dobrega.“

"Prizor, ki bi zamajal vsakega, tudi zdravega človeka. Kot bi postavili obsojenca za najhujše kriminalne delikte, preden bi mu ljudstvo izreklo sodbo. Manjkal je le močan reflektor, usmerjen v njegov obraz. Oblil me je srh. Nato je zdravnica, ki je konzilij vodila, s suhim, rezkim, trdim glasom strogega policijskega inšpektorja, na hitro povedala: 'Jah, Mahne, tele vaše izvide smo pregledali in nimamo več kaj. Zdravili vas več ne bomo. Pojdite domov.« »Koliko časa še imam?', je vprašal moj oče. 'Jah, takole bom rekla,« je zdravnica nadaljevala z glasom, kot bi se pogovarjala o okvari pralnega stroja: 'Dajte se veseliti vsakega dneva sproti. Kako naj vam to povem, no, na primer – če bi bila gospa Benedetti, vaša hči, sedaj noseča, se vi ne bi mogli veseliti te novice.'  Ja, natanko tako. Preberite še enkrat. In še enkrat. Ne vem, od kod se je vanjo priplazila prispodoba o moji nosečnosti. Pri triinpetdesetih."

Nato se je oglasila mlajša zdravnica, ki je želela popraviti obupno komunikacijo kolegice, a jo je zdravnica grobo utišala. 

"Tiho in v grozljivi stiski sva odšla domov, šele čez čas sva se pogovarjala o tem in se odločila, da njegovi zdravnici o tem grozljivem dogodku vse poveva. Naslednji dan sva z njo govorila, pomirila naju je, povedala, da je še vedno nekaj drobnih možnosti za zdravljenje, čeprav so izvidi res slabi, in čez nekaj dni so ga sprejeli v bolnišnico, kjer so s tem zdravljenjem, zelo blago kemoterapijo, tudi pričeli. Ni bilo lahko, oče ni ozdravil, je pa pridobil še nekaj dragocenih in mirnih mesecev življenja, nekaj tudi doma, na svoji uti na vrtu. Predvsem pa ga je ODNOS njegove zdravnice do njega pomiril. Čutil je, da nekdo zanj res dela vse, kar je mogoče, da bi mu bilo bolje.“ 

Na koncu je Benedettijeva poudarila, da je to pripoved o odnosu do človeka in o tem, da lahko "slabo novico sporočiš na način, da bo človeku z uničujočo boleznijo lažje“.

"Tudi če so izvidi slabi, tudi če zdravljenje ni več možno in je treba to pacientu povedati, se to NIKOLI ne bi smelo narediti na način, da ga ubiješ že pred smrtjo.“

Največji slovenski Youtube šov Joongla star je pred vrati! Ne zamudi ga!

joonglaa