Ne morem se pohvaliti, da me je na sobotni WFC-turnir zvabila raziskovalna žilica službenega kolega, ki v glavi motri idejo, da se na borbah v Tivoliju zbira mafijsko podzemlje in naj bi glave iz svojih temačnih brlogov staknilo prav v prvih vrstah pred ringom. Lahko pa rečem, da me je poleg zdaj že skoraj pozabljenega otroškega navduševanja nad wrestlingom, prikrite želje po krvi in prepričanja, da je vse ena sama laž, tja zvabila tudi misel, da je celo rokoborba po svoje umetnost, pa naj gre za umetnost skoraj plesu podobnega prepletanja rok in nog ali umetnost ustvarjanja posebne klime, ki je ne najdemo ne na kulturnih dogodkih ne na tekmah kolektivnih športov.

Klima konec koncev ne more biti drugačna kot posebna, saj je v nasprotju s preostalimi športi v igri prostovoljno predajanje tihim, a bolečim udarcem, za katere, potem ko vidiš zabuhle in okrvavljene obraze tekmovalcev ter rdeče madeže na tleh, lahko ugotoviš le, da so daleč od zrežiranosti wrestlinga. Bolj ko jih boli, bolj jim je publika – v kateri ne manjka otrok, ki jih tja morda v neki bizarni želji po spoznavanju sveta privlečejo krvoželjni starši, suhljatih in prsatih mladenk, ki med dvoboji poznavalsko ugotavljajo, da nekdo nima šans, cecafanov, ki, ko ni turbofolk koncerta, pač pridejo na turbofolk tekmo – hvaležna. Hvaležna za dramo in šov, v katerem so, kot se zdi, zmagovalci vsi, predvsem pa tisti, ki izgubijo (največ krvi).