Če smo pred leti nagovarjali gledalce, naj si ogledajo novo serijo, ki premika meje, danes – po petih sezonah, emmyjih in astronomski rasti gledanosti – za Kriva pota niso slišali samo še tisti, ki se kategorično odrekajo serijam, televiziji ali informacijam iz popkulturnega sveta. Serija je (v nasprotju z večino svojih po gledanosti uspešnih sovrstnic) vedela, do kod gre, pri tem pa imela jasno začrtano smer, zato je antiherojski ep končala na vrhuncu njegove priljubljenosti, gledalcem pa dala konec, ki jih je potešil in jih utrdil v prepričanju, da pet let in kakih 60 ur, ki so jih posvetili Walterju Whitu aslias Heisenbergu, ni bilo zaman.

Serija o transformaciji učitelja v metamfetaminsko pošast je delovala na vseh ravneh, saj so maksimum od sebe poleg odlične igralske zasedbe in avtorja serije Vincea Gilligana iz leta v leto iztiskali tudi vsi drugi. Scenaristi so presenečali tudi takrat, ko smo mislili, da nas ne morejo več presenetiti, direktor fotografije Michael Slovis je vedno znova skrbel za nepozabne vizualne presežke, režiserji, med katerimi sta se večkrat znašla tudi Gilligan in igralec Bryan Cranston, pa za odklope, ki so nas metali iz ravnotežja in nas držali budne v vsaki minuti, v kateri so bili z nami.